Včeraj je bil dan za »sanacijo stopala«. Bolj natančno: dan za ledeno kompresijo, samopomilovanje in razmišljanje, ali naj raje začnem s kolesarjenjem.
Na srečo je imelo prenočišče zamrzovalno skrinjo (kar je v teh prenočiščih skoraj čudež), tako da se moj led iz trgovine ni stopil. Majhen korak za človeštvo, velik korak za mojo gleženjsko stabilnost.
Medtem ko sem čakala, da se Poljak prikaže iz pekla sonca, sem na roke oprala perilo (ker sem očitno v 19. stoletju), skuhala kosilo za dva (kot da sva na romantičnem vikendu in ne sredi Camino kolapsa) in med kuhanjem dvakrat zmolila za svoja stopala.
Seveda sem si privoščim tudi siesto – saj Poljaka ni bilo od nikoder. Še dobro, ker sem v miru razmišljala o življenjskih odločitvah… kot na primer, zakaj sem se odločila za to sado-mazohistično pustolovščino.
Ob 15:30 je Poljak končno prispel na cilj. Izgledal je kot iz Dahava. Ves prepoten, z razpadajočim klobukom, žejen, lačen in tako utrujen. Pri žeji in lakoti sem mu lahko pomagala, za utrujenost pa naj si pač poišče terapevta.
Med požiranjem hrane mi je razložil, kako se imenuje tisti klanec, ki mi je uničil gleženj in vzel voljo do življenja: Kalvarija. Odlično! Simbol trpljenja, bolečine in uničenih sanj o lahkotnem Caminu.
In ker trpljenje očitno rabi identiteto, sem poimenovala še svojo bolečino. Po nekaj dneh skupnega druženja sva postali precej intimni. Njeno ime? Prasica. In verjemite, popolnoma ustreza.
Popoldan je bil čas za pivo. Logično. Poljak si ga je zaželel – jaz tudi. Tako sem se ob 17:00 odpravila v center vasi, kjer je vse izgledalo kot prizor iz apokaliptičnega filma: prazno, zaklenjeno, tišina. Trgovina? Zaprta. Bari? Prav tako.
Tavam po vasi z enim očesom na uri in drugim na gležnju. In potem – izza vogala pridrvi deklica, ki bi težko dobila pivo tudi z lažno izkaznico. Ustavim jo, ker obupani ljudje nimajo sramu. Na srečo zna angleško. Prijazno mi pove, da lahko pozabim na karkoli odprtega pred 18:00. Vas je šla na pavzo. V ler prestavo. Totalni zen.
Ob 18:00 sem kot zvesta romarka spet pred trgovino. Rolete dol. Seveda. Ampak jaz vztrajam – ne bom mučila noge z dodatnimi krogi. Počakam. Lastnik pride pol ure kasneje, jaz pa že skoraj spim na pločniku.
Ko sem končno prišla nazaj, sem samo še padla v posteljo. Pivo sva spila vsak v svoji postelji. Skoraj romantično – če je tvoj standard za zmenek “dihava in ne smrčiva preveč”.
Vročina je bila tako brutalna, da sem obiskala tuš večkrat ta dan.
Zvečer sem se kot odgovorna pohodnica odpravila zgodaj spat – čakala me je skoraj 40-kilometrska etapa. No, ali pa 20. Ker sem očitno že padla v fazo: »danes malo, jutri mogoče maraton«.
Resnica je: meni se hodi. Ne rabim razumevanja. Samo poti, muzike in dovolj elektrolitov. Preveč počitka me ubije. Drugi ležijo pred TV-jem s čipsom – jaz švicam na ibuprofenih in elektrolitih.
Sredi noči – žeja. Odhod v kuhinjo, en pogled na uro: tri ure spanja še! Sem si skoraj čestitala. Vrnitev v posteljo s srečo na obrazu. In potem – BUDILKA. WTF?!
Seveda, na obraz nisem dala očal in tako narobe prebrala uro. In ne, ob tej uri se mi ni dalo na pot. Bila sem zaspana kot koala, bolečina v nogi pa je že pihala v svoj rog. Med dremežem sem razmišljala: ostati v tej vasi duhov ali se premakniti?
Če ostanem, mi lahko domačini pridejo kopat grob od dolgčasa. Torej – grem. Ob 4:40. Zajtrk? Kokakola in Nalgesin 500. Zdravniško potrjeno. Skoraj.
Seveda tableta ne deluje takoj – ker Španija deluje v slow motionu. Hodila sem dve uri z bolečino. Spet. Vztrajna, glasna, nadležna – Prasica v vsem svojem sijaju.
Odločila sem se za hojo ob glavni cesti – ker je vsaj ravna in brez pasti v obliki lukenj, kamor ti z veseljem pade gleženj.
Ob prihodu v Zafro – lekarna. Moj cilj. Kupila sem Flogoprofen in Ibuprofen. Moj osebni Camino zdravnik? ChatGPT. Več zaupanja imam vanj kot v Boga. Krema je delovala kot čarovnija. NAMAŽEŠ IN NE BOLI. “Čarobna palčka”.
Srečna kot otrok v lunaparku sem se tako odločila, da danes grem do skoraj 40 kilometrov. Krema + tableta = pogum in iluzija, da sem nepremagljiva. In cena? 12 €. Doma bi za to plačala 30 €.
In da razčistimo: spadam med tiste, ki bodo preizkusili vse možne rešitve, preden priznajo poraz. Ko/če vse odpove – bom dvignila belo zastavo. Ampak danes? Ne še.
Hoja je zame terapija. In žur. Glasba v ušesih, jaz na poti, svet na pavzi. Druga polovica dneva je šla v ritmu basa. Skakala sicer nisem, da ne izzovem bogov bolečine. A nasmeh? Neprecenljiv.
Cilj sem dosegla pred vročino – kar je redko kot odprt bar ob 17:00 v Španiji. Z današnjim dnem sem več kot zadovoljna. Končno sem lahko hodila več!
In potem še vrhunec dneva.. starejši gospod v avtu me je ustavil na poti mi zaželel srečno pot in mi podal mrzlo kokakolo v roko. Camino je najboljša reklama za to znamko. Pa še iz roke v roko!
Statistika dneva (aka “koliko stane biti v bolečini, a srečen”):
📍Prehojenih: 38,43 km
⛰ Višinci: 335 m
🛏 Prenočišče: 15 €
🍅 Hrana in pijača: 10 €
💊 Krema + tablete: 12 €
Skupaj: 37 € za dostop do osebne zmage, čudežne kreme in ene res dobre kokakole.
