Tukaj sonce ne popušča vse do 22:00, njegove posledice pa se vlečejo še dolgo v noč – in prav lepo v jutro. Včeraj ob desetih zvečer je bilo še 37 stopinj. Čez dan se zunaj ni dalo dihati, zato sem preživela popoldne v vlogi razkuhane juhe in si krajšala čas z ogledom The Osbournes. Edini reality show, ki sem ga kdaj gledala in se ob njem vedno nasmejala do solz. Angleški humor – če ti je, ti je.
Bilo je tako vroče, da sem bila do večera dobesedno marinirana. Tuširala sem se večkrat, a je tekla le topla voda. Hladna? Sanje. Vedela sem, da me čaka peklenska noč – brez klime, brez sape, brez usmiljenja. Spanje? Ha! Pozabi. Obračala sem se kot čevapčiči na žaru in čakala, da budilka reši mojo dušo ob 4:00 zjutraj.
Na koncu sem jaz zbudila budilko – pet minut pred njenim alarmom.
Začela sem dan s hladnim tušem. No, poskusom osvežitve s toplo vodo. Za zajtrk: Ibuprofen in Flogoprofen krema. Klasično.
A ko pridem do vrat prenočišča – zaklenjena. Super. Fuck me, fuck me, fuck me. Nii šlo za klasično Camino prenočišče, ampak motel z restavracijo. Ki se, jasno, odpre šele ob 6:30. Čudovito. Tako je šlo dve uri in pol mojega idealnega jutranjega hladnega pohoda – direktno v franže.
Plan, da danes prehodim 42,5 km? Rip.
Ni mi preostalo drugega, kot da se vrnem v posteljo in počakam na kavo. Bila sem sitna. Saj je sonce napovedano na 39 stopinj. Po 13:00 ti dobesedno izsesa vso energijo iz telesa. Tako mi ni preostalo drugega, kot da danes opravim samo 28 km. Iskreno? Teh 28 km se je čutilo kot 50. Pot je bila monotona do absurda – ena sama ravnina, makadam, vinogradi in oljčni nasadi. Zelo romantično ob sončnem vzhodu, ampak samo prvih pet kilometrov. Potem pa sem razmišljala, kako si prerezati žile zaradi te monotonosti.
28 km makadamske poti s kamenčki, ki ti “masirajo” stopala kot kak zlonamerni fizioterapevt. Po poti sem rabila še eno masažo, da sem stopalom povrnila voljo do življenja.
Etapa? Naporna. Večkrat sem se morala ustaviti, ker so me stopala že pošteno zbadala. Na poti so se mimo mene zjutraj peljali samo kmetje – en je očitno zamujal k maši, drugi s krčem v desni nogi (tisti z nogo na plinu), tretji pa si je očitno pošteno želel priti čimpreje do stranišča. Vsi trije so me tako zaprašili, da sem bila panirana.
Po dveh urah hoje zagledam v daljavi premikajočo se pikico, ki ni vedela, ali bi šla levo ali desno. Mislila sem, da imam fatamorgano. Ampak ne – ženska, še ena romarka! Bila sem je vesela… za tri minute.
Po naglasu sem takoj vedela: Francozinja. Te nikoli ne zgrešiš. Na moje presenečenje je govorila angleško – kar je za Francoza redko kot mirna galama. Če sem bila na začetku navdušena, sem bila hitro na meji živčnega zloma – ne zna biti tiho. Ampak čisto zares.
Jaz rada hodim v tišini. Konec dneva se rada pogovarjam z ljudmi, a pot je moja. Samo moja. Ker se nisva srečali v mestu, je bilo težko zbežati ali si izmisliti, da se mi mudi po “opravkih”. Duša v meni je trpela. Do cilja še 16 km. Najraje bi se ustrelila v glavo.
Povedala sem ji, da imam težave z desnim stopalom in da grem raje po svojem tempu. Seveda sem upala, da bo to subtilen namig, da naj nadaljuje sama. Ampak ne – upočasnila je. Super. Komaj čakam. Pot je bila dolga. Ampak potem je sonce – moj novi prijatelj – začelo delati v moj prid. Gospe je pobral energijo in... oh, čudež... ni mogla več govoriti. Po tej točki je bila pot skoraj znosna.
Najboljši del? Ko mi je rekla, da nikoli ne bo šla po francoski poti, ker je tam preveč ljudi in vsi preveč govorijo. Francozinja. Resno, ti to meni rečeš? Če bi Camino podeljeval medalje za zgovornost, bi že imela zlato.
Na cilj sva vseeno skupaj vkorakali. Tudi njej je bilo danes vse skupaj muka – monotona, vroča, izčrpavajoča etapa. Dobra novica: prišli sva pred opoldansko pasjo vročino. Slaba novica? Bivava v istem prenočišču.
Ne me narobe razumet – rada imam ljudi, rada se družim. Samo... ni nujno govoriti ves čas. Res ne. V službi sem že dovolj gostiteljica. Na Caminu sem želela – mir.
Ko sva prispeli do prenočišča, sem šla najprej v trgovino po led. Najprej stopala, potem vse ostalo. Krioterapija > tuš > hrana. Prioritete so jasne. Do cilja imam še veliko kilometrov in možnosti, da mi leva noga reče "adio". Zato skrb za noge ni razvada – je nuja.
Bolečina lahko napreduje v tretjo stopnjo. Gre lahko še huje. Lahko gre leva noga v franž. Ampak če jo bom rešila zdaj, bo to en križ manj kasneje.
Danes sta bili na poti dva koščka sence, štirje ovinki in celih 42 korakov asfalta. Sami presežki.
In kaj dela Poljak?
Poljak mi sledi. Kot zvest pes. Samo da s 30 kilometri zaostanka. Gospod je star “le” 67 let in, čeprav ima dušo popotnika, mu očitno zmanjkuje energije hitreje kot meni kave v Španiji. Pravi, da ne zmore več mojega tempa. Jaz pa pravim: starost je samo številka… razen ko te kolena izdajo pri vsakem drugem klancu.
Ampak priznati mu moram: za svoja leta je še kar trmast. In še vedno zna najti najbližji bar z delujočo točilno napravo, tudi če komaj stoji. Vedno mi pošlje sliko piva.
Statistika dneva (aka "koliko stane, da te zasovražijo stopala"):
Prehojenih: 27,94 km
Višinci: 87 m (wow, skoraj nič, ampak gleženj pravi drugače)
Prenočišče: 18 €
Hrana: 0 € (hvala včerajšnji jaz!)
Vreča ledu: 2 €
Skupaj: 20 €
