Dan sem začela precej zgodaj, saj nekateri ne znajo tiho s prenočišča, čepkov za ušesa pa seveda tudi letos nisem vzela na pot. Tako sem s pomočjo drugih, vstala ob petih. Če ne drugega, takrat saj kopalnica še ni zasedena in nima neprijetnih vonjav, če veš kaj mislim. Zunaj je bila še tema, ko sem začela s hojo. Glede na včerajšnji podvig sem se počutila odlično, brez bolečin, brez sončarice in brez žuljev. Za Gro pa tega ne morem ravno reči. Predvčerajšnjem sem jo razumela, da si je popokala vse žulje in spravila limfno tekočino ven. No, don's mi je rekla, da je dala čez samo obliže. Dala sem ji pogled: "A SI NA GLAVO PADLA" in ji rekla, da naj to takoj zrihta s šivanko. Če bi imela bombažni sukanec, bi se žulji še hitreje posušili, ker bombaž vleče nase vlago. Ker ga nimava, sem se sprehodila do lekarne, kjer so mi dali nekaj, kar upam da bo pomagalo. Tudi letos se je odločila za nemški stil. To so gojzarji. Če vprašaš mene so prevroči in tudi za tako pot jih ne potrebuješ. Ker so bili čevlji dokaj novi, ne dovolj nošeni, se je izkazalo, da so napačni. Največja napaka, ki jo lahko narediš. In če dodaš še 7 kg na hrbet, je to popolna formula za katastrofo, do katere upam da ne bo prišlo, ne pri njej in ne pri meni. Za piko na i pa je imela še želodčne težave. Zato sva danes prehodili slabih 30 km, da se noge odpočijejo. Izbrali sva funky prenočišče, vsaj zame, dokaj modernizirano, soba za tri ima svojo kopalnico, kuhinjo in sobo za hengat. Tudi glasba, ki špila iz zvočnikov gre lepo v uho. Končno ni opere, ki jo imajo Španci tako radi. Ker rada kuham, sem Gro rekla naj gre počivat, sama pa "skočim" do trgovine po hrano za današnje kosilo in jutrišnji zajtrk. Tako sem seveda naredila še par kilometrov po mestu.
Človeku pomagaš kolikor mu lahko, a žal namesto nje ne morem hoditi. Zato se je Gro odločila za transport nahrbtnika v kraj kamor potujeva jutri. Na tak način Camino prehodi veliko ljudi. Cena za transport je pet evrov na dan.
Vmes sta se mi javila Marco in Andrea, ki sta me danes zjutraj hotela prepričati, da grem z njima 40 kilometrov. No, ni jih bilo 40, ampak 44. Še dobro, da sem poslušala Gro. Smo še zelo na začetku Poti in res se ni pametno že igrati s kilometri. Ko bom čez polovico poti pa že, če bodo noge za.
Jutri je nov dan in upam da bo za Gro boljši od današnjega.
