Prejšni večer ob večerji kjer nas je za mizo sedelo 8 pohodnikov, smo se nekateri odločili, da se naslednji dan sprehodimo do Los Arcosa. To je moj najlepši del Poti, samo ravna makadamska pot, kjer ni žive duše, so samo polja pšenice, brez sence. Od zadnje postojanke do Los Arcosa je 12 km. Tukaj se odločiš ali boš umiral od dolgčasa v vasici, ali se poš podal v pekel. Ko sem bila tu s Tino, sva tu hodile ob lepih večernih urah in pot je bila za zjokat lepa, možganu se je poslabšalo na bolje. Dereš se zaradi lepote, plešeš, skačeš, meša se ti od lepega. Hormon sreče tolče v rdečo, nasmeh ne izgine do konca etape in traja vse tja do spanca. Ludnica. Zato je to tudi moj najljubši del Poti. No, tok me že poznate, da veste, da imam rada izzive in sem se tako odločila za pekel, ker, če ne probaš, ne veš kako je hoditi 12 km na žgočem soncu. Živo srebro se je dvignilo na 36, a zdelo se je kot da jih je 45. V baru kjer sem zbirala pogum za razpad sistema, sem srečala kar ene par pohodnikov in vsi so rekli, da ne bodo nadaljevali poti saj je prevroče. Odlično, potem bom sama na Poti, pot bo samo zame. Spadam med tiste sorte ljudi, ki slogan od Najka "just do it" radi zlorabljajo in ne uporabljajo. Ker sem včeraj dobila travo od bojsev, sem si šla navit smotko na wc, kupila jabolko, pomarančo in pivo. Pivo za pugum sem spila pred odhodom, smotko trave skadila na začetku pekla in ni dolgo trajalo do 3, 2, 1…kabuum, bum, bum v možganu. Nasmeh čez ušesa vse tja do podplatov, ruzak je postal lahkoten kot peresce in bi ga lahko nosila na mezincu leve roke. Vsa bolečina, ki sem jo prej čutila v nogah in ramenih, je izginila. Letela sem. Moč trave, moraš jo imeti rad. Čista poezija. Smejalo se mi je. A sonce je žgalo in po 4 kilometrih ga je čutilo celotno telo. Spomnila sem se na tiste kapce s šiltom doma, 15 njih, vse so ostale doma. 6 kilometrov poti ni bilo sence, samo neizprosna pot in takrat so se začeli dialogi v glavi s Pobalino in Tino. Tina je tista, ki naj bi bila pametna, Pobalina pa tista, ki rada živi na robu. Šlo je za verbalni boksarski dvoboj v ringu. Rund je bilo preveč, a konec je bil žal neodločen. Pot je bila brutalna, surova. Ko vidiš česa je zmožna mati narava. Spet sem dobila odgovor na vprašanje, kako kurac te lahko zadane vročinska kap. Preden sem šla na pot, sem se doma na Googlu seznanila kakšni so začetni simptomi vročinske kapi. Od vseh simptomov sem začutila bolečino na desni strani glave in mehke noge. Dejansko sem se ustrašila, a sence ni bilo od nikoder. Srce mi je začelo pospešeno biti, kar tudi ni bil dober znak. V daljavi sem zagledala bale pšenice, kjer je bila senca. Odločila sem se, da grem tja in tam telo probam ohladiti. Ko sem prišla do tja, mi je bilo žal, da sem se odločila za pekel. Ni bilo lepo, vse živo mi je hodilo po glavi, tudi to, da pokličem starša in se poslovim za vedno, jima rečem, da hvala za življenje, ki sta mi ga omogočila in da sta čudovita starša, o katerih lahko mnogi samo sanjajo. Med drugim sem razmišljala katere nagrobne pesmi obstajajo in katera bo špilala na mojem predčasnem pogrebu. Ker dejansko sem mislila, da bo danes muzika nehala igrati zame, da bo samo še ena pesem in to na lastnem pogrebu. A zanimivo je kako se takrat, ko si v največjem dreku oglasi tisti notranji glas za preživetje. Oglasila se je Tina in rekla "Ne seri, vse bo ok. To sva predelali večkrat doma, če bi prišlo do te situacije. Vzemi brisačo in si naredi turban. Dokler je glava zaščitena boš ok. Izklopi možgane, kontroliraj dihanje, hodi počasi in prišla boš do cilja. Če boš paničarila ti bo srce hitreje bilo, več se boš potila in tako imela manj možnosti za preživetje. Za začetek pojej jabolko in čez 3 km še pomarančo. Imaš to, zmoreš to!" Ubogala sem jo. Plan je bil sicer v senci počivati eno uro, da se telo normalizirala. A so mi ta plan porušile nadležne muhe, ki so začele letati okoli mene. Zelo hitro se jih je na meni znašlo saj 50 in me začele gristi. Skoraj sem doživela živčni zlom saj so bile povsod. Hotela sem se pokriti s spalno vrečo, da jih ne bi čutila, a potem bi mi bilo samo še bolj vroče. Tako sem se dvignila in odpravila na pot. Ko mi je uspelo priti do zadnjih 4 km, kjer je bilo celo nekaj sence od enega drevesa, sem postala optimistična. Bila sem čez polovico pekla in nekako sem vedela, da zadnje 2 km sta v bistvu že cilj, tako rabim prehoditi samo še 2, da začnem jokat od sreče. Spet se je oglasila Pobalina, ki je prišla na idejo, da bi bilo pot fino prehodi zjutraj ob sončnem vzhodu. Se pravi, pojdi nazaj 8 km za jutranji orgazem. A ji je Tina dala tak šamar, da se ni pobrala do tuša v prenočišču. Ko sem bila kilometer stran od kraja prenočišča, sem padla na kolena in se zjokala, ker mi je dejansko uspelo preživeti pekel. Na obrazu se mi je spet narisal nasmeh, glasba je spet začela igrati. Ko sem se postavila nazaj na noge, sem zagledala policijski avto in, ko je prišel do mene, me je ženska za volanom vprašala, če rabim prevoz do prenočišča. Začela sem se smejat in ji odgovorila, da kje hudiča je bila 4 km nazaj in da ne rabim prevoza saj sem tako rekoč na cilju. A vseeno hvala za ponudbo. A mi je dala za misliti…bi sprejela prevoz 4 km nazaj? Verjetno ne, saj sem tudi letos spakirala ego na pot. Vprašala bi, če ima kaj vode in pot nadaljevala peš, saj točno v takih momentih vidiš iz kakšnega testa si narejen. Ko sem prišla v prenočišče je sledil dolg mlačen tuš, samo sedela sem na tle in uživala v kapljicah, ki so padale na moje pregreto telo. Vprašala sem se, a je bilo tega treba? Ja, je bilo, ker me je zanimalo, če zmorem premagat ta izziv. Nikoli ne izbiram lažjih poti, ker na koncu ni takega zadovoljstva. Danes razumem vse tiste debilčke, ki živijo za ekstremizem.
Tisti dan nas je bilo vsega skupaj 5 na poti skozi pekel. Gro se je zadnjih 4 km odločila za prevoz s Policijo.
Pravijo, da gluten škoduje zdravju, a meni je dejansko rešil življenje, prav tako trava, saj me je dala v jebi veter mood, ko je bilo to nujno potrebno in odnesla fizično bolečino.
Zame je bil to hud pofuk možgana, telesa in uma. Na koncu pa sijajen orgazem. In zaradi tega imam Los Arcos daneš še raje.
