Kot je že znano, na tej poti je težko dobiti prosto posteljo v prenočiščih za pohodnike brez predhodne rezervacije. Tako naju je ta dan čakala soba v hotelu. Ta je imela zakonsko posteljo, s čudovito kopalnico in banjo. Čista poezija. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Sledila je družba z mehurčki saj je dobra za regeneracijo mišic. Ko je bila moja koža že čisto mehka, sem se odločila, da pokličem Gro in jo povabim na kosilo v edini lokal v vasi, ki se je nahajal zraven prenočišča za pohodnike. Ko sva končno dobile hrano na mizo sta v vas prispela oče in sin. Otrok ni imel več kot 10 let. Srečala sem ju že v Oviedu kjer se Pot začne, kar pomeni, da dnevno delata isto število kilometrov kot jaz, to pa je za tako mladega škorca ogromno. Več kot očitno je bilo, da sta ostala brez prenočišča, saj sta po dveh urah prihoda še vedno sedela na kamniti klopi in čakala, da se zgodi čudež. Do naslednjega prenočišča je bilo 20 km. Otrok je na kamniti klopi izgledal zbit in utrujen. Oče pa ni naredil prav nič, samo hodil je gor in dol, da je še mene delal živčno. Šefico prenočišča sem vprašala kakšna je zgodba in razložila mi je, da čakata, če bo kdo odpovedal rezervacijo, saj nimata nikjer za spati. Bila sem v šoku saj sem mi je zdelo skrajno neodgovorno in nedopustno od očeta, da ni prej poskrbel za prenočišče. Po štirih dneh drame s prenočišče bi mu bilo sedaj lahko že jasno, da je pametno rezervirati saj za par dni naprej, sploh, če imaš s seboj otroka. Nisem mama, ampak se mi zdi, da otrok rabi več počitka kot pa odrasla oseba, saj še raste. Trpela sem ob pogledu na utrujenega otroka na klopci. Tako sem se sprehodila nazaj do hotela v katerem sem bivala in osebje vprašala, če lahko dam v svojo posteljo spat fantka in očeta, da se saj malo odpočijeta od napornega dneva. Ker so rekli, da lahko sem se vrnila nazaj v bar, kjer sem šefico prenočišča prosila, če je lahko moja prevajalka, saj je znala angleško in špansko. Oče pa samo špansko. Ko jima je razložila zakaj stojim pred njima, se je oče začel klanjat, mali pa je spet začel kazat znake življenja. Tako smo se vsi skupaj odpravili do hotela v mojo sobo. Banjo sem napolnila z vodo in mehurčki in otroku pokazala s kazalcem kje mu je mesto. Moj kazalec se je ustavil na postelji in pogled na očetu. Ko je gospod dojel, da je čas za počitek, sem se odpravila nazaj v bar kjer so bili ostali sotrpini. Dan je bil itak prelep, da bi ležala v postelji, saj nisem bila niti utrujena. Zvečer se je le sprostila ena postelja, tako sta imela oče in sin kje za spati. Otrok je v moji postelji spal vse do premika v drugo prenočišče. Dan sem tako zaključila pomirjena, saj sem vedela, da bo otrok imel streho nad glavo. Če duet ne bi imel kje spati, sem bila pripravljena spati na tleh svoje hotelske sobe samo za to, da se mali naspi in spočije do jutra v udobni postelji. Ne bi bilo prvič, da bi večer zaključila na trdih tleh in pa tudi ne zadnjič. Marsikaj sem pripravljena potrpeti za miren spanec.
