Od jutranje lepote se ti lahko na tem Caminu zmeša. Sončni vzhodi so tu kot zaljubljen pogled ob prvem srečanju. Pot se je ta dan stopnjevala od lepe, do čudovite in se konec dneva podpisala kot fantastična. Glej in se čudi. Čeljust mi je padla na tla od lepote. Na tem Caminu budilka ne zbudi mene, ampak jaz njo, ker bi bil greh zamuditi jutranjega Picassa na nebu. Jutranja hoja je šla direktno navkreber. 1000 metrov vzpona. Za moj želodec je ta vzpon lažje prebavljiv v jutranjih urah kot pa v času kosila, ko je sonce bolj motivirano kot maratonec na zadnjem kilometru. 1000 metrov vzpona v jutranjici ob hladu je bil tako zame mačji kašelj. Za sestop me je čakal sončni vzhod, ki je bil tako magičen, da sem začela skakati in vriskati od veselja. Lep Red bull za moje telo. Za piko na i pa še meglica. Na 9 kilometrov spusta in 900 metrov sestopa so zavore popustile, za mano se je videl samo dim od superg, mene pač ne. Pot navzdol se je vija ob reki Navia, vse dol do jezu in potem spet en lušten vzpon po asfaltni cesti nazaj gor. Prehitevala sem vse na Poti. Čista poezija za mojo dušo. Možganu se je poslabšalo na bolje. Ker brez glasbe mi živeti ni, sem na današnji etapi poslušala dobri stari breakbeat, to je moja najljubša zvrst elektronske glasbe, saj dogajanja ne zmanjka. Angleži so prvaki v tej zvrsti, katere današnja mladina sploh ne pozna. Izumrla je kot dinozavri. Žal.
Današnjo pot mi je prekrižal Lah, Ob kratkem skupnem druženju mi je na poti povedal, da ga je par dni nazaj zbil avto, ko je bil na Poti. No, če sem natančna je zbil njegovo levo roko. Pacient oz. pohodnik je šel v podrobnosti dogodka in mi povedal, da ga je voznik zbil z stranskim ogledalom avta na desni strani. Voznikova hitrost ni bila visoka, ni pa bila tudi nežna, ko se je dotaknila roke pohodnika in ga je tako čakala operacija. Po operaciji so pohodniku dali navodila, ta so bila jasna in kratka – počitek. Zagrizen pohodnik je navodila zdravnika upošteval tako, da se je čez par dni vrnil na kraj nesreče, na Camino in nadaljeval s potjo. Šla je roka in ne noga, torej lahko nadaljujem Pot, mi je rekel. Začela sem umirati od smeha. Kralj oziroma heroj na tej Poti zame! Moj človek. Zasluži si tlesk roke z roko, kot petko z rokami in poljub na lice. Moja sorta družbe na Caminu in izven Camina. To so ljudje, ki s svojimi čustvi znajo zaigrati najlepšo pesem z naslovom: Gremo do konca pa, če tudi tam nekje vmes nas pobere. Vse smo dali od sebe in živeli tako kot si mnogi samo želijo. Ker mu humor ni bil tuj sem se pošalila, da si je v bistvu sam kriv, ker je hodil po napačni strani ceste, saj je imel povito levo roko, morala pa bi biti desna, če je šel proti Santiagu. Kopirala sem njegov stavek, da še dobro, da je šla roka kot noga. A radovednost mi ni dala miru, zanimalo me je ali je levičar ali desničar, rekel je, da je levičar. No, očitno se bo letos na Caminu naučil delati stvari tudi z desno roko, kar niti ni slabo. Vsak dan nekaj novega.
