Po včerajšnjem ogledu Setenila smo se odpravili proti Benalmádeni, mestecu slabih 20 kilometrov od Málage. Tam smo našli parkirišče, ki ima vse, kar človek potrebuje za dostojno preživetje: vodo, mir in tisti prijeten občutek, da si v življenju vsaj enkrat zadel jackpot. Nahaja se tik ob promenadi, dolgi kar 15 kilometrov. Skratka: raj za ljudi, ki radi hodijo, še raje jedo in še najraje združijo oboje.
Ko smo spustili sidro, smo najprej pojedli očetov legendarni pasulj, skuhan že v Sloveniji. Ta pasulj je očitno prestal mejo, več držav in nekaj vremenskih front — in kljub vsemu ostal vrhunski. Nato smo se odpravili na dolg sprehod ob morju. Atlantik? Sredozemlje? Iskreno — pri tej lepoti me niti ne zanima več, katero morje točno je. Glavno, da je modro in da pomirja živce.
Preden smo sploh lahko odrinili, smo se seveda morali ukvarjati še s satelitom na strehi. Oče namreč brez poročil ne more normalno funkcionirati. Svet se sicer ne bo končal, če en večer ne pogleda dnevnika, a on tega tveganja pač ni pripravljen sprejeti. Ko je bila satelitska zveza z vesoljem uspešno vzpostavljena, smo lahko končno šli.
Benalmádeno imam v malem mezincu, saj sem tu s staršema že bila konec leta 2022. Energija tukaj je res posebna. Pozitivna. Nalezljiva. Ob promenadi se vrstijo trgovine, restavracije, iz katerih se vijejo vonji, ki te skoraj fizično povlečejo noter, glasba igra vsepovsod, ljudje so nasmejani in sproščeni. To je moj utrip življenja. Malo — no, kar precej — zavidam ljudem, ki tu živijo. Brez slabe vesti bi se sem preselila za pol leta, od oktobra do marca. Tukaj ima življenje smisel. Tukaj depresija nima možnosti. Vreme ji tega preprosto ne dovoli. Zjutraj te sonce skoraj osebno povabi ven: "Daj, pridi, saj veš, da bo lep dan."
Slaba volja tukaj preprosto nima prostora. Povsod so nasmejani obrazi. Še moj oče — znan control freak — se je tukaj opazno sprostil. Kar je že skoraj naravni fenomen. Moja mama, ki je sicer že po naravi bolj zen, pa je ob prihodu sem še dodatno oživela, saj ji je postalo jasno, da jo tukaj čakajo kolesarske ture brez tega, da bi se domov vračala kot ledena kocka. Iskreno — ni lepšega pogleda kot zadovoljna in nasmejana obraza mojih staršev. Takrat veš, da si na pravem mestu.
Med sprehodom smo naredili plan za naslednji dan: mene je čakal pohod dolg približno 35 kilometrov, starša pa kolesarjenje do mesta Coín. Ker smo bili s trenutno nastanitvijo tako zelo zadovoljni, smo se odločili, da gremo v bar — ne na kavo, ampak na mojito. Starša sta to pijačo poskusila prvič in lahko rečem: nisem ju razočarala. Čas v baru smo zapravili za učenje španščine in gledanje kart za trajekt na Gran Canario, kamor bosta odrinila, ko se bom jaz žal morala posloviti od njiju. Čeprav bi z največjim veseljem nadaljevala to odisejado z njima. Sta čudovita družba in vsak dan z njima mi pomeni ogromno.
A realnost je kruta. Treba bo domov, delat in zaslužit denar za poletni Camino. Do soočenja s slovensko sivino me loči še en teden, zato se s tem trenutno sploh ne mislim ukvarjati. Živela bom za trenutek in si želela, da se zadnjih sedem dni odvije v počasnem posnetku.
Ko smo se vrnili v našo potujočo hišo, sem pripravila nahrbtnik in oblačila za naslednji dan. Na pot bom krenila pred sončnim vzhodom in ne želim biti zjutraj preglasna, saj bosta starša še spala. Mama mi je za na pot pripravila dva sendviča. Res je, da bom pogrešala njeno jutranjo kavo — a ta me bo čakala približno pet kilometrov od avtodoma, v prvem odprtem baru. Pred tem pa še sončni vzhod, v katerega sem brezupno zaljubljena.
Zjutraj sem se zbudila še pred budilko. Poln mehur me je ob 7:20 postavil v pokončni položaj. Sledila so jutranja opravila v kopalnici, potem pa pot pod noge. Oče je bil že pokonci in mi je ob odhodu v roke stisnil ključe avtodoma — za vsak slučaj, če se vrnem prej kot onadva.
Kaj naj rečem — ni je čez jutranjo hojo ob morju v družbi sončnega vzhoda. Mirno jutro, svež zrak in občutek, da je svet za trenutek čisto prav nastavljen.
Ja, pokazalo se je pokazalo sonce. Ne tisto sramežljivo, ki samo preveri, ali je dobrodošlo. Ne. To je bilo SONCE z velikimi črkami. Takšno, ki pride ven z energijo: "Gremo, danes delamo lepe stvari."
In jaz sem si rekla: v redu, grem s tabo.
Sončni vzhod je bil moja kava. Ob takem jutru hitro pozabiš, da ti karkoli manjka.
Pot iz Benalmádene proti Málagi je ena tistih poti, kjer nimaš občutka, da hodiš — imaš občutek, da sodeluješ v življenju. Pešpot ob morju je ravno prav dolga, ravno prav ravna in ravno prav razigrana, da ego ne pobegne, noge pa ne zamerijo.
Na eni strani morje, ki se blešči, kot da bi ga nekdo spoliral z dobro voljo. Na drugi strani življenje: kavarne, ki se prebujajo, natakarji, ki že zgodaj vadijo flirtanje, tekači z izrazom "jaz to delam prostovoljno" in starejši pari, ki hodijo počasi — ker jim ni več treba hiteti nikamor. Cilji so že doseženi.
Koraki so lahki. Glava prazna. Srce rahlo prepolno. Vsake toliko se zalotim, da se nasmehnem brez razloga. Kar je nevarno, ker lahko kdo misli, da sem nora. Ampak na jugu to nikogar ne moti. Tukaj je čudno samo, če nisi dobre volje.
Mimo mene švigajo kolesarji, rolerji, otroci na skirojih in psi, ki imajo očitno boljši urnik kot jaz. Zrak diši po soli, kavi in obljubah, da bo danes dober dan — in ta pot to obljubo drži.
Sonce gre počasi višje, senca se krajša, jaz pa postajam vedno bolj hvaležna, da sem na nogah. Ne v avtu. Ne v mislih. Ne v prihodnosti. Samo tukaj. Zdaj. Med Benalmádeno in Málago. Med enim življenjem in drugim.
Ko se Málaga začne počasi risati pred mano, nimam občutka prihoda. Imam občutek nadaljevanja. Kot da mi pot reče:
"Tole je samo uvod. Glavno šele prihaja."
In jaz ji verjamem.
Ker če se dan začne s soncem, morjem in hojo — potem veš, da si na pravi poti.
Tudi če nimaš pojma, kam točno greš 🌞🌊👣
Na poti nazaj proti naši potujoči hiši sem potiho upala, da me doma ne čaka novo presenečenje. Recimo, da se selimo v Afriko.
Tu se namreč moja stopnja tolerance uradno zaključi.
Camino ja. Spanje v avtodomu ja. Spremembe planov vsake tri ure ja.
Afrika? Ne.
Zato sem se na poti domov preventivno ustavila na enem pivu.
Ne iz žeje. Iz psihološke priprave na morebitno šok terapijo.
Odpravila sem se v isti bar, kjer smo včeraj s starši pili mojite. Tam dela lep in prijazen natakar, ki je včeraj pohvalil mojo španščino — kar bom očitno nosila s sabo še dolgo, verjetno tudi v grob. Tudi danes me je pričakal z nasmehom, kot da sva stara znanca. Ali pa kot da ve, da sem danes prehodila kar lep kos življenja.
Iz zvočnikov pa — seveda — Mariah Carey.
All I Want for Christmas Is You.
Iskreno? Tudi če ne bi.
Ampak dobra stvar božičnih pesmi je ta, da trajajo samo en mesec.
Potem izginejo. Tako kot slabo vreme. Tako kot napačni plani. Tako kot utrujenost po dobri poti.
Sedela sem tam, s pivom v roki, z nasmehom na obrazu in z mislijo:
če me doma res čaka še kakšna nova ideja — jo bom že "prehodila".
Ampak najprej … naj se ta dan lepo zaključi.
Ker nekateri dnevi niso za hitenje.
So za pivo, za božanje sonca in občutek, da si točno tam, kjer moraš biti 🍺✨
