7. dan: mijas: sonce spodaj, veter zgoraj in usnje, ki preživi vse

Ko sem se vrnila domov v našo potujočo hišo, me je oče pričakal z »dobro novico«. Tisto vrsto dobrih novic, ki jih izrečeš z obrazom človeka, ki ve, da bo sprožil kaos.

Za jutri je napovedano neurje.

In tako … se selimo v Afriko.

No, Afrika je bila šala. Neurje pa ne. Tudi moja vremenska aplikacija je bila smrtno resna, brez kančka humorja ali sočutja. Ampak – vremenski zlom naj bi se zgodil šele zgodaj popoldne, kar pomeni, da je dopoldne še uporabno. In kjer je uporabno vreme, tam sem jaz že v supergah.

Tako sem naredila plan: sprehod do Mijasa. Majhno belo mestece, prilepljeno na hrib, z razgledom na morje in slovesom kraja, kjer veter ne sprašuje, ali si pripravljen. Od doma smo bili oddaljeni slabih 14 kilometrov – ravno prav, da imaš občutek dosežka, in ravno premalo, da se lahko kasneje pritožuješ, kako je bilo "kar naporno".

Mami se je ponudila za družbo brez oklevanja. Oče pa se je junaško odločil, da bo imel počitek. Vsaka odprava potrebuje logistiko, nadzor nad vremenskimi aplikacijami in nekoga, ki ostane doma.

Dan prej smo za kosilo jedli paello po slovensko. Kar pomeni: dobra, konkretna in brez pretvarjanja, da smo v Valencii. Dan smo zaključili s kartanjem. In glej ga zlomka – moj dan. Zmagala sem jaz. Mami je bila druga. Oče pa … no, nekdo mora biti zadnji. Male zmage štejejo. Spat smo šli zgodaj, utrujeni, zadovoljni in prepričani, da nas jutri čaka še ena "mirna" pustolovščina.

Pot do Mijasa – ko je glava še na morju, noge pa že v hribu

Zjutraj sva z mami odrinili ob 9:00, ko je bilo zunaj še sonce. Pravo sonce. Tisto, ki te zjutraj nategne, da misliš, da bo dan topel, prijazen in brez vetra. Psihično je bilo vse sončno – v glavi, v nogah, v razpoloženju. Oblečeni sva bili bolj za sprehod ob plaži kot pa za hrib.

Pot iz Benalmádene se začne skoraj sumljivo prijazno. Asfalt, blag naklon, razgledi, morje spodaj, ki se blešči kot reklama za srečo. Prvih nekaj kilometrov imaš občutek, da si pameten. Da si se dobro odločil. Da bo to ena tistih poti, kjer kasneje rečeš: »Ah, luštno, nič takega.«

In ravno takrat se pot začne dvigovati. Ne na grobo. Ne nesramno. Samo toliko, da opaziš. Morje počasi ostaja spodaj, hiše se redčijo, sence je manj, pogovori postajajo krajši. Stavki se skrčijo na »ja«, »aha« in »še malo«. Glava še vedno verjame, da imaš vse pod kontrolo, noge pa že malo dvomijo.

Višje ko sva šli, manj je bilo sonca in več resnosti. Veter se je prvič oglasil – samo toliko, da naju opozori, da zgoraj ni več plažnega režima. Oljke ob poti so stale tam kot tihi sodniki, ki točno vedo, kaj naju čaka. Midve pa sva se delali, da je vse normalno. Ker dokler ne priznaš, da je naporno, potem morda sploh ni.

Tik pred Mijasom se razpoloženje dokončno obrne. Sonce se umakne korak nazaj, veter pokaže zobe in postane jasno: tole ni več sprehod. Tole je vzpon. In ravno zato je prihod v Mijas tako dober občutek. Ne zato, ker je lepo (čeprav je). Ne zato, ker je razgled (čeprav je). Ampak zato, ker veš, da si gor prišel pošteno. Peš. Brez bližnjic.

Mijas – belo mesto, veter in usnje, ki preživi vse

Mijas je belo mestece, prilepljeno na hrib, kot da bi nekdo rekel: »Tukaj bo lepo, pa če piha ali ne.« In seveda – pihalo je. Na vrhu se vreme ni več pretvarjalo. Veter je bil konkreten, sonce zadržano, razgledi pa taki, da za trenutek pozabiš, da te zebe.

Ozke ulice, bele hiše, stopnice, razgledi. Mijas ni samo razglednica. Mijas ima tudi usnje. In ne tisto »lepo za slikat«, ampak pravo, pošteno andaluzijsko usnje. Trgovinice so polne torb, pasov, sandalov in denarnic, ki izgledajo, kot da bi preživele padec, veter, Camino in še kakšno slabo življenjsko odločitev. To je usnje, ki ne obljublja, da bo lepo – ampak da bo trajalo. In to mi je zelo blizu. Čeprav, iskreno, kak dober oblikovalec jim ne bi škodil.

Po ulicah diši po kavi, usnju in turistih, ki gledajo navzgor namesto predse. Razumljivo. Tudi midve sva večkrat skoraj trčili v zid, ker sva raje gledali skale, hiše in razglede kot pa pot pod nogami.

Mijas je kraj, kjer ugotoviš, da ni vse v vremenu. Nekaj je v razgledu. Nekaj v vetru. Nekaj v tem, da prideš gor peš in si potem lahko rečeš: »No, pa sva.«

Tek navzdol, Lidl in skoraj sodni dan.

Ker sva bili na pol že zmrznjeni, sva po klancu navzdol kar tekli, da se ogrejeva. Kilometri se pri teku tudi lepše šivajo. Seveda pa sva želeli priti domov pred neurjem. Vmes sva se morali nujno ustaviti še v Lidlu, ker tam prodajajo očetovo najljubšo kavo. Pustimo to, da bi se gospod lahko sam sprehodil do tja – v eno smer ima samo 2,5 km. Ampak ker smo ženske nabiralke, sva to opravili midve.

Zadnja dva kilometra do doma sta bila že filmska. Veter vedno močnejši, nebo vedno temnejše, občutek, da bo vsak trenutek konec sveta. In tik pred domom – se je ulilo. Obe sva bili ponosni, da nama je uspelo izpeljati plan. Jaz še posebej na mami, ker je bil to po dolgem času njen daljši pohod.

Namesto kosila smo pojedli francoske rogljičke. Energije za kaj več enostavno ni bilo. Dež je bil vedno močnejši, karte so spet prišle na plano in tokrat sem izgubila konkretno. Mami je pred časom priznala, da kartanja ne mara, čeprav smo ga v moji mladosti pošteno zlorabljali. Kaj vse starši naredijo, da so otroci srečni in ne težijo.

Ob 18:30 sem predlagala, da se vsak odpravi v svojo posteljo. Treba se je spočiti – naslednji dan je napovedan celodnevni dež. Človek se mora pripraviti tudi na počivanje.

Pred spanjem sem šla še na svojo slabo razvado – cigareto – in odnesla smeti. Tako močno je pihalo, da sem razmišljala o prenehanju kajenja. Ne zaradi zdravja. Ampak ker je v takem vremenu škoda cigareta.

Ob 21:00, ko sem že bila pripravljena na svet sanj, nas je zbudilo sms opozorilo: vreme je kaotično, ostanite na varnem. Oče je pospravil satelit, avtodom je veter konkretno premetaval.

Mene pa ni zmotilo nič. Niti veter, niti dež. Spala sem kot ubita.

Kar pomeni samo eno stvar: jaz se moram preseliti v Španijo.