Včeraj sem v Campillo de Altobuey prispela po še enem dolgem dnevu hoje. In očitno se je vreme odločilo, da moje življenje potrebuje malo več raznolikosti. Še nekaj ur prej sem hodila po vročini in razmišljala, da bom umrla zaradi sonca. Ko sem prispela v vas, pa je nekdo zgoraj očitno pritisnil napačen gumb na klimatski napravi.
IZ »UMRLA BOM OD VROČINE« SMO PREŠLI NA »UMRLA BOM OD MRAZA«.
Čudovito. Španija, resnično občudujem tvojo sposobnost, da človeku v enem dnevu ponudiš vse štiri letne čase. Če bo šlo tako naprej, bom jutri potrebovala še smuči. V vas sem prišla sestradana. In ko rečem sestradana, ne mislim tiste prijetne lakote, ko človek razmišlja, ali bi za večerjo jedel testenine ali pico. Ne. Govorim o lakoti, pri kateri začneš razmišljati, ali bi bila usnjena naramnica nahrbtnika užitna, če bi jo dovolj dolgo kuhal. Šele takrat sem ugotovila, da VES DAN NISEM NIČ JEDLA. Bravo, jaz. Resnično odlična organizacija. Hodiš več deset kilometrov, skrbiš za stopala, načrtuješ postanke, spremljaš vreme in iščeš prenočišča. Potem pa pozabiš na tisto nepomembno malenkost, ki ji pravimo hrana. Moj želodec je bil očitno že na robu vložitve uradne pritožbe. Ampak preden bi šla v restavracijo, sem morala opraviti še eno nujno nalogo. TUŠIRANJE. Ker ko človek zavoha lasten smrad, potem veš, da je situacija resna. In jaz sem ga. Če sem se že sama sebi zdela sumljiva, si lahko samo predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi v takšnem stanju vstopila v restavracijo. Verjetno bi se gostje začeli ozirati proti kuhinji in spraševati, ali je komu pobegnil dihur. Ali pa bi poklicali veterinarsko službo. »Oprostite, pri vas nekaj grozno smrdi.« »Ne, gospod, to je samo romarka. Ravno je prispela.« Zato sem najprej odšla v prenočišče. In ko sem odprla vrata sobe … NEBESA! Prava nebesa! Soba je dišala. Postelja je bila videti tako udobna, da sem se vanjo skoraj zaljubila. Če bi imela možnost, bi se takoj ulegla, zaprla oči in tam ostala do konca življenja. Na nagrobnik bi mi lahko napisali: »Tukaj počiva ženska, ki je končno našla dobro posteljo in je ni želela več zapustiti.« Ampak moj želodec je imel drugačne načrte. Začel je protestirati. In ne diskretno. Zvoki, ki so prihajali iz njega, so spominjali na simfonični orkester, v katerem je dirigent dal odpoved, glasbeniki pa so se odločili igrati vsak svojo skladbo. Eden je igral bobne. Drugi pozavno. Tretji je očitno popravljal motor traktorja. MOJ ŽELODEC JE IMEL KONCERT. In jaz sem bila edina poslušalka. Po tuširanju sem se zato odpravila iskat hrano. Prva izbira je bila restavracija. Toda ko sem prišla do nje, sem ugotovila, da sem očitno zgrešila restavracijo in vstopila na špansko glasbeno tekmovanje. Glasna španska glasba. Še glasnejši Španci. Pogovori, ki so bili slišati kot prepir, čeprav so se ljudje verjetno samo pogovarjali o vremenu. Ne vem, kako jim to uspeva. Španec lahko prijatelja vpraša, koliko je ura, in pri tem zveni, kot da zahteva vrnitev ugrabljenega družinskega člana. Meni pa ob hrani takšen hrup res ne ustreza. Po vseh kilometrih, muhah in dogodivščinah sem si želela samo nekaj miru. In hrane. Veliko hrane. Zato sem restavracijo zapustila in našla bar s tapasi. MIR! Kakšno razkošje! Nihče ni kričal. Nihče ni imel koncerta. Nihče ni poskušal preglasiti sosednje mize. Končno prostor, kjer lahko človek sliši lastne misli. Čeprav bi bilo pošteno povedati, da moje misli po tolikšnih kilometrih niso bile več posebno zanimive. Večinoma so govorile samo: »HRANA. HRANA. HRANA.« In tako sem naročila. Pa še malo. In še nekaj. Ker ko si sestradan, tvoje oči prevzamejo vlogo glavnega naročnika, želodec pa nima več pravice glasovanja. NAPAKA. Očitno se mi je želodec med Caminom skrčil. Kar je precej nesramno. Cel dan nič ne ješ, potem pa ti organ, ki je še pred pol ure organiziral protestni koncert, sporoči, da nima več prostora. »Oprostite, gospa, naročili ste preveč.« KAKO PREVEČ?! SAJ SI ŠE MALO PREJ KRIČAL, DA UMIRAŠ! Ampak tako pač je. Na Caminu se človek nauči, da ne moreš vedno zaupati niti lastnim organom. Ko sem zaključila večerjo, je bilo zunaj že precej hladno. In vetrovno. Takšen veter, ki te ne poboža po obrazu, ampak ti da jasno vedeti, da nisi dobrodošel. Zato sem se hitro odpravila nazaj v prenočišče. Tam me je čakala moja nova najboljša prijateljica. POSTELJA. In to noč me ni razočarala. Bila je udobna. Topla. Prijazna. Ni smrčala. Ni se želela pogovarjati. Ni me spraševala, od kod prihajam in koliko kilometrov sem prehodila. Samo objela me je. In jaz sem zaspala. Končno. Moje telo se je spočilo tako dobro, da sem bila ob šestih zjutraj že budna. Toda tokrat me ni zbudila budilka. Niti pes. Niti moje notranje romarsko poveljstvo. ZBUDIL ME JE DEŽ. Najprej sem samo poslušala. Kapljice. Šumenje. Veter. In potem pogledala proti oknu. »Ne, prosim. Samo ne danes.« Ampak dež očitno ni imel namena poslušati mojih želja. Padal je. In padal. In padal. Postelja je bila tako udobna, da sem se v trenutku odločila, da bi bilo najpametneje ostati še en dan. Saj sem na dopustu, mar ne? No, na nekakšnem zelo čudnem dopustu, kjer vsak dan prostovoljno prehodim razdaljo, ki bi jo normalni ljudje prevozili z avtom. Ampak vseeno. En dan počitka. Topla postelja. Dež za oknom. Morda kakšna kava. POPOLN NAČRT. Samo ena težava. VSE JE BILO ZASEDENO. Moje prenočišče. Druga prenočišča v vasi. Vse. Niti ene proste postelje. Očitno se je polovica Španije odločila, da bo prav to nedeljo prespala v Campillu de Altobuey. »Pa dobro, ljudje, a res nimate drugega kraja za spanje?!« Tako se je moje nedeljsko jutro spremenilo v iskanje prenočišča. V dežju. Ob šestih zjutraj. Po telefonu. Namesto da bi uživala v udobni postelji, sem brskala po aplikacijah in iskala rešitev. Deset kilometrov stran? Nič. Dvajset? Nič. Trideset? Nič. Štirideset? Nič. V RADIJU PRIBLIŽNO 60 KILOMETROV – VSE ZASEDENO.
Krasno. Res krasno. Človek bi mislil, da je v Španiji vsaj ena prosta postelja. Ampak očitno ne na dan, ko jo potrebujem jaz. Potem pa sem na aplikaciji našla nekaj, kar je bilo videti kot rešitev.
OBČINSKO PRENOČIŠČE ZA ROMARJE.
Oddaljeno približno 16 kilometrov. Šestnajst kilometrov! Po mojih standardih skoraj sprehod do trgovine. »Odlično,« sem pomislila. »Saj to bom pa že zmogla.« Res je, da je deževalo. Res je, da je pihal veter. Res je, da nisem vedela, ali je prenočišče sploh odprto. Ampak kaj naj? Ostanem v vasi in prosim nekoga, naj me posvoji? Prespim na klopci? Se prijavim na nedeljsko mašo in upam, da imajo v cerkvi še kakšno prosto posteljo? Ne. Odločila sem se, da grem.
CAMINO TI VČASIH POKAŽE TUDI ZOBE.
In danes je očitno odprl usta na široko. Pred odhodom sem nase navlekla skoraj vsa oblačila, ki sem jih imela. Majico. Še eno plast. Dolge rokave. Vse, kar bi me lahko zaščitilo pred mrazom. Če bi imela v nahrbtniku še odejo, bi si verjetno nadela tudi to. Bila sem pripravljena za odpravo na Antarktiko. Edina razlika je bila, da sem namesto pingvinov pričakovala rumene puščice. In ker sem imela skoraj vsa oblačila na sebi, je bil moj nahrbtnik nenavadno lahek. Tako lahek, da sem se ustrašila. »ČAKAJ MALO. KAJ SEM POZABILA?!« Preverila sem stvari. Telefon. Denarnica. Dokumenti. Ostala oprema. Vse je bilo tam. Nahrbtnik je bil samo lahek, ker sem njegovo vsebino nosila na sebi. Praktično sem postala hodajoča garderobna omara. Ko sem stopila iz prenočišča, me je pričakal dež. In veter. Ne kakšen nežen vetrič, ki ti romantično mrši lase. Ne. Takšen veter, ki te udari v obraz in ti da vedeti, da si danes na njegovem ozemlju.
ŠE DOBRO, DA SEM SE OBLEKLA ZA ANTARKTIKO.
In tako sem se odpravila. Brez zagotovljene postelje. Brez jasnega načrta B. Z enim samim ciljem. Priti do tiste vasi in upati, da me tam čaka streha nad glavo. Ampak potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
POT JE BILA PREČUDOVITA.
Res. Kljub dežju. Kljub vetru. Kljub mrazu. Hodila sem po vijugasti asfaltirani cesti, obdani z borovci. Cesta se je nežno vzpenjala in spuščala, ovinki pa so se izgubljali med drevesi. V zraku je bil vonj po mokrem gozdu. Po borovcih. Po zemlji. Po dežju. In prvič po dolgem času nisem imela občutka, da hodim skozi pokrajino, ki bi me rada ubila. No, vsaj ne zaradi muh. Ker jih danes ni bilo.
MUHE SO OČITNO VZELE PROSTO NEDELJO.
HVALA BOGU! Včeraj so me skoraj spravile v psihiatrično bolnišnico, danes pa so očitno ostale doma. Morda so tudi one pogledale vremensko napoved in se odločile, da v takšnem vremenu ne bodo delale. Pametne živali. Jaz bi se lahko kaj naučila od njih. Pot je bila tako lepa, da sem skoraj pozabila na dež. Skoraj. Ker je imela moja oprema eno precej pomembno pomanjkljivost.
MOJI SUPERGI NISO NEPREMOČLJIVI.
In tako sem po približno desetih minutah hoje imela mokra stopala. Desetih! Niti toliko časa mi niso dali, da bi lahko uživala v iluziji suhega pohoda. Najprej sem začutila malo vlage. Potem še malo. In nato tisti čudoviti občutek, ko ugotoviš, da imaš v čevljih lastno zasebno jezero. »Odlično,« sem pomislila. »Danes imamo očitno vodno terapijo.« Vsak korak je bil malo bolj moker. In čeprav sem bila zgoraj oblečena kot raziskovalka polarnih območij, so bila moja stopala očitno na počitnicah v bazenu. Čudovita kombinacija. Zgoraj Antarktika. Spodaj Atlantik. Ampak nisem imela izbire. Šestnajst kilometrov bom že zdržala.
ČE ME TAM RES ČAKA PRENOČIŠČE.
To je bil tisti mali dodatek, ki mi ni dal miru. Če je odprto. Če obstaja. Če ima prostor. Če me bodo sprejeli. Če aplikacija ni spet napisala pravljice. Ker po mojih izkušnjah imajo aplikacije na Caminu precej bujno domišljijo. Včasih ti pokažejo pot, ki se konča s prepadom. Včasih restavracijo, ki ne obstaja. Včasih pa prenočišče, ki je morda samo legenda. Ampak hodila sem naprej. Počasi sem se navadila tudi mokrih stopal. Človek se na Caminu očitno navadi na marsikaj. Na bolečine. Na vročino. Na lakoto. Na muhe. In zdaj še na občutek, da ima v supergah dva majhna akvarija. Kljub vsemu je bila to do zdaj ena mojih najljubših etap. Kratka. Lepa. Mirna. Z nekaj vzponi, da sem imela vsaj občutek, da sem danes res hodila. Ker če ne prehodim vsaj kakšnega klanca, očitno moja glava misli, da sem goljufala. »Samo šestnajst kilometrov? Pa še skoraj vse po asfaltu? To sploh ne šteje!« Draga glava, danes imam mokre noge in me premetava veter. ŠTEJE. In še kako šteje. Bolj ko sem se približevala vasi, bolj je rasel moj nemir. Po podatkih iz aplikacije naj bi tam obstajalo občinsko prenočišče za romarje. Pa tudi bar. In restavracija. Skoraj pravi turistični raj. Toda v glavi se mi je začel oglašati tisti nadležni glas. »Kaj pa, če ni ničesar?« »Kaj pa, če je prenočišče zaprto?« »Kaj pa, če ni nikogar?« »Kaj pa, če boš morala hoditi naprej?« In ravno ta nevednost ti lahko uniči še tako lepo pot. Ker namesto da bi občudovala borovce, ovinke in pokrajino, začneš razmišljati, kje boš zvečer spala. Ali boš sploh imela streho nad glavo. Ali boš morala v dežju nadaljevati. Ali boš na koncu res spala zunaj. In bolj ko sem se približevala, bolj sem bila nervozna. Potem sem končno prišla v vas. In … NIČ. Ni bara. Ni restavracije. Ni prenočišča.
NIČESAR OD TEGA, KAR JE OBLJUBLJALA APLIKACIJA.
No, vas je obstajala. To ji moram priznati. Vsaj tega si aplikacija ni izmislila. Ampak vse drugo? Očitno znanstvena fantastika. Dež je medtem padal na polno. Veter ni popuščal. Moja stopala so bila mokra. Mene pa je začelo pošteno zebsti. Tako zelo, da sem se tresla. Ne tisto malo, ko rečeš, da je hladno in si zapneš jakno. Ne. Tresla sem se tako, da sem se začela resno bati, kako dolgo bom še lahko stala zunaj
IN POTEM SEM ZAGLEDALA CERKEV.
Seveda. Ker če v španski vasi ni bara, trgovine, restavracije ali prenočišča, je skoraj zagotovo vsaj cerkev. In danes je bila to zame najpomembnejša stavba v vasi. Ne zaradi duhovnega razsvetljenja. Ampak zaradi strehe. »Bog, če si danes doma, bi te lepo prosila za malo ogrevanja.« Odpravila sem se proti cerkvi in stopila noter. In … LEJ GA ZLOMKA! Tam so bili očitno vsi prebivalci vasi. Pri maši. VSI. No, vsaj meni se je tako zdelo. In jaz sem vstopila. Mokra. Premražena. Z nahrbtnikom. V vseh svojih oblačilih. Videti sem bila kot človek, ki se je pravkar vrnil z neuspešne odprave na severni tečaj. In seveda sem v trenutku postala središče pozornosti. KRASNO. Točno to, kar sem si želela. Po šestnajstih kilometrih v dežju sem si res želela, da se zdaj še cela vas obrne proti meni. Če česa ne maram, je to nepotrebna pozornost. Najraje bi se spremenila v cerkveno klop in počakala, da vse skupaj mine. Ampak ker je maša še trajala, nisem želela motiti ljudi. Počakala sem. V tišini. Tresla sem se. Poskušala priti k sebi. In razmišljala, kako bom razložila svojo situacijo. Ker imam še eno manjšo težavo. NE GOVORIM ŠPANSKO. No, nekaj besed že znam. Hola. Gracias. Cerveza. Buen Camino. Ampak s tem besediščem človek precej težko razloži, da je prišel iz sosednjega kraja, da aplikacija laže, da nima kje spati in da se bo morda kmalu spremenil v ledeno skulpturo. Ko se je maša končala, sem začela svoj reševalni projekt. GOOGLE PREVAJALNIK, NA POMOČ! Pripravila sem približno tisoč in eno vprašanje. Kje je prenočišče? Ali je odprto? Ali obstaja kakšen bar? Ali je v vasi taksi? Ali vozi avtobus? Ali obstaja kakšen prevoz do večjega kraja? Ali me lahko kdo usmeri? In predvsem: KAKO NAJ PRIDEM OD TOD, PREDEN ZMRZNEM? Na telefonu sem imela tudi napisano, da ne razumem špansko. Kar se je izkazalo za zelo pomemben podatek. Samo ne za tiste ljudi. Ker je bilo čez približno deset sekund okoli mene vsaj pet domačinov. Pet ljudi. Vsi so želeli pomagati. Vsi so govorili. Vsi hkrati. In vsi po špansko. PET ŠPANSKIH UST OKOLI MOJE GLAVE. Si predstavljate? Če se vam zdi en glasen Španec precej živahen, poskusite pet. To ni več pogovor. To je konferenca. Brez prevajalca. Brez mikrofona. Brez predsedujočega. In z eno premraženo Slovenko v sredini, ki razume približno toliko kot kamen ob cesti. Gledala sem jih. Oni so gledali mene. Govorili so. Jaz sem kimala. Potem sem spet pogledala Google Prevajalnik. In spet njih. RAZUMELA NISEM NIČ. Ampak nekaj sem razumela zelo hitro. Ti ljudje so mi res želeli pomagati. Niso me odslovili. Niso zamahnili z roko. Niso rekli, da to ni njihov problem. Vzeli so si čas. Poskušali so najti rešitev. In na koncu sem izvedela resnico. V VASI NI NIČESAR. Ni prenočišča. Ni bara. Ni restavracije. Ni avtobusa. Ni vlaka. Ni taksija. Ni tistega občinskega prenočišča, ki ga je tako samozavestno oglaševala moja aplikacija. Če bi imela aplikacija fizično telo, bi jo v tistem trenutku verjetno prijela za ovratnik. »POSLUŠAJ ME, TI DIGITALNA LAŽNIVKA!« »ŠESTNAJST KILOMETROV SEM HODILA V DEŽJU!« »ZDAJ PA MI RAZLOŽI, KJE JE MOJA POSTELJA!« Ampak aplikacija je molčala. Kot običajno, kadar bi morala prevzeti odgovornost. Edina stvar, ki jo je vas očitno ponujala, je bila kava v nekem prostoru, kamor so se domačini odpravili po maši. In dobri ljudje. ZELO DOBRI LJUDJE. Ena starejša gospa je opazila, kako se tresem. In odločila se je, da me bo odpeljala na toplo. Do kave. Ker če ti nekdo ne more ponuditi postelje, ti lahko vsaj ponudi nekaj toplega. Sprejela sem. Seveda sem. Tresla sem se namreč kot vibrator za ženske. SAMO DA V MOJEM PRIMERU NI BILO NOBENEGA UŽITKA. Prav nasprotno. Če bi me kdo v tistem trenutku priklopil na elektriko, bi verjetno lahko napajala polovico vasi. Gospa me je pospremila do prostora, kjer so se ljudje zbirali po maši. Tam sem dobila priložnost, da se nekoliko pogrejem. In predvsem, da neham razmišljati o tem, ali bom danes spala zunaj. Čeprav je bila situacija še vedno precej slaba. Nisem imela prenočišča. Nisem imela prevoza. Nisem vedela, kaj naj naredim. In v tistem trenutku sem bila že zelo blizu solzam. Ne zaradi utrujenosti. Ne zaradi mokrih čevljev. Ampak zaradi občutka nemoči. Ker lahko prehodiš petdeset kilometrov. Lahko preneseš vročino. Lahko se smeješ muham in preklinjaš Google. Ampak ko stojiš premražen v tuji vasi, kjer ne razumeš jezika in ne veš, kje boš spal, humor za nekaj časa izgine. In takrat potrebuješ človeka. Samo enega človeka, ki ti reče: »Pomagali ti bomo.« In potem sem jo zagledala. PUNCO Z ROZA LASMI. Med ljudmi, ki so prišli na kavo, je bila tudi mlada punca z roza lasmi. In kar je bilo še pomembneje … ZNALA JE NEKAJ ANGLEŠČINE! ALELUJA! Če bi se takrat odprlo nebo in bi začeli peti angeli, me ne bi presenetilo. Končno nekdo, s katerim sem se lahko vsaj malo sporazumela. Stopila sem do nje in ji razložila situacijo. Da sem prišla peš. Da sem iskala prenočišče, ki ne obstaja. Da sem mokra in premražena. Da nimam kam. In da nujno potrebujem prevoz nazaj v civilizacijo. Povedala sem ji, da sem pripravljena plačati 70 evrov, če me lahko kdo odpelje do kraja, kjer bi našla streho nad glavo. Sedemdeset evrov. Za prevoz. V normalnih okoliščinah bi se verjetno začela pogajati že pri desetih. Ampak danes? Danes bi plačala tudi za vožnjo na samokolnici, če bi imela vsaj streho. Punca je poslušala. In potem … STOPILA V AKCIJO. Brez kompliciranja. Brez dolgih razprav. Brez tega, da bi mi razlagala, zakaj nekaj ni mogoče. Začela je iskati rešitev. Pogovarjala se je z ljudmi. Spraševala. Telefonirala. In čez približno petnajst minut se je vrnila k meni. NAŠLA JE PREVOZ! Nekdo je bil pripravljen žrtvovati del svoje nedelje in me odpeljati do mesta Fuentes. Tam sem našla prosto sobo. In možnost, da dobim nekaj za pod zob. FUENTES! Nikoli si nisem mislila, da bom neko špansko mesto tako vesela slišati. Če bi mi takrat kdo rekel, da me čaka soba v skladišču z vzmetnico na tleh, bi verjetno odgovorila: »IMA STREHO? ODLIČNO!« Ker med vasjo, kjer sem bila, in Fuentesom nisem našla možnosti za prenočevanje. Nobenega bara. Nobene restavracije. Nobene trgovine, na katero bi lahko računala. Če bi nadaljevala peš, bi tvegala, da me tema ujame nekje na poti. V dežju. Z mokrimi stopali. Brez strehe nad glavo. In tega si res nisem želela. Ko mi je punca povedala, da je našla prevoz, sem bila tako srečna, da bi jo najraje objela in nikoli več izpustila. Pred nekaj minutami sem bila na robu joka zaradi strahu. Zdaj pa sem bila na robu joka zaradi olajšanja. KAKŠNA RAZLIKA LAHKO NASTANE V PETNAJSTIH MINUTAH. Povedala mi je, da me bo prišel iskat gospod z belim avtom. V roku dveh ur. Dve uri. V normalnih okoliščinah bi se mi to zdelo precej dolgo. Ampak danes? Dve uri na toplem, s kavo in zagotovljenim prevozom? LUKSUZ! Bistveno bolje kot noč pod milim nebom, medtem ko dež preverja, koliko vode lahko vpije moj nahrbtnik. Tako sem čakala. In medtem iskala ter rezervirala hotel v Fuentesu. Končno sem imela nekaj konkretnega. Naslov. Sobo. Posteljo. Streho. Besede, ki jih običajno jemljemo kot nekaj samoumevnega. Danes pa so zvenele kot največje bogastvo na svetu. In potem … AVTO JE PRIŠEL. Ne čez dve uri. Ne čez uro in pol. ČEZ PRIBLIŽNO TRIDESET MINUT! Ravno ko sem zaključila rezervacijo hotela. Gospod je prišel celo nekoliko prezgodaj. Kar je bilo zame skoraj neverjetno. Ker sem vmes že nekajkrat pomislila: »Kaj pa, če ga ne bo?« »Kaj pa, če si je premislil?« »Kaj pa, če je kdo kaj narobe razumel?« Ampak ne. Prišel je. Bel avto. Pravi gospod. Prava rešitev. Priznam, da me je bilo nekoliko strah sesti v avto k popolnemu neznancu. Kar je razumljivo. Ampak danes sem se odločila, da bom ta strah za nekaj časa odložila. Ker sem bila premražena. Utrujena. Brez druge realne možnosti. In če bi gospod prišel s traktorjem, bi sprejela tudi to. Pa če bi vožnja trajala dvakrat dlje. SAMO ODPELJI ME NAZAJ V CIVILIZACIJO! Ko je izstopil iz avta, je bil videti tako prijazen. Nasmehnil se je. Pozdravil me je. In jaz? Jaz sem bila tako vesela, da sem ga skoraj napadla z objemom. Pravzaprav sem ga objela. In se mu zahvalila. Ker je danes nedelja. Nedelja! Dan, ko bi človek lahko počival. Bil z družino. Sedel na kavču. Šel na kosilo. Ali pa preprosto ne počel ničesar. Ampak ta gospod se je odločil, da bo del svoje nedelje namenil neznani Slovenki, ki je obtičala v neki vasi. NEZNANKI. Nikomur, ki bi mu karkoli dolgoval. Nikomur, od katerega bi imel kakšno korist. Samo človeku, ki je potreboval pomoč. In to me je res ganilo. Ko sem sedla v avto, sem mu takoj ponudila 70 evrov. Kolikor sem obljubila. Ampak gospod je denar zavrnil. »Preveč,« mi je dal vedeti. PREVEČ?! Dragi gospod, vi očitno ne razumete, da ste pravkar rešili mojo nedeljo, moje živce in verjetno še nekaj prihodnjih dni. Jaz sem vztrajala. On je vztrajal. In tako so se začela pogajanja. ON: 20 EVROV. JAZ: 70 EVROV. Prav zanimivo. Običajno se človek pogaja, da bi plačal manj. Jaz pa sem se danes pogajala, da bi lahko plačala več. Če bi naju kdo poslušal, bi verjetno mislil, da sva oba nekoliko nora. »Ne, gospod, prosim, vzemite več!« »Ne, gospa, to je preveč!« Na koncu sva našla kompromis. 40 EVROV. In oba sva bila zadovoljna. Čeprav bi mu jaz najraje plačala še dodatno samo zato, ker je bil tako prijazen. Ker mi ni rešil samo dneva. REŠIL ME JE TUDI PRED TEM, DA BI SE ŠE BOLJ PREMRAZILA. Vožnja je bila prijetna. Toplo je bilo. Sedela sem. Nič mi ni bilo treba nositi. Nič mi ni bilo treba iskati. Nič mi ni bilo treba reševati. Samo sedela sem v avtu in gledala skozi okno. In prvič tisti dan sem lahko zares zadihala. Ampak občutki so bili mešani. Ker je bila cesta, po kateri sva se peljala, pravzaprav del poti, ki bi jo morala prehoditi. MOJE POTI. In bila je čudovita. Resnično lepa. Pokrajina, ki bi jo z veseljem raziskovala peš. Ovinki. Drevesa. Razgledi. Tista posebna lepota, zaradi katere sem sploh prišla na Camino. In jaz sem jo opazovala skozi avtomobilsko okno. To me je nekoliko žalostilo. Ker nisem želela preskakovati poti. Nisem želela goljufati. Nisem želela izpustiti kilometrov. Ampak zunaj je deževalo kot iz škafa. Bila sem premražena. Nisem imela zagotovljenega prenočišča, dokler nisem našla hotela v Fuentesu. In danes sem morala sprejeti odločitev, ki ni bila romantična, ampak pametna. VČASIH CAMINO NI V TEM, DA HODIŠ NAPREJ ZA VSAKO CENO. Včasih je v tem, da znaš sprejeti pomoč. Da priznaš, da ne zmoreš vsega sam. In da razumeš, da te ena vožnja z avtom ne naredi nič manj človeka. Niti nič manj romarke. Kilometri bodo še prišli. Moje noge bodo še imele dovolj priložnosti, da me sovražijo. Danes pa je bilo pomembno samo to, da pridem na toplo in varno. Ko sva končno prispela v Fuentes, sem občutila ogromno olajšanje. CIVILIZACIJA! Mesto. Ljudje. Bari. Možnost hrane. In nekje tam tudi moja rezervirana soba. Postelja. Topla. Suha. Čudovita postelja. Ampak preden sva se poslovila, sem imela še eno prošnjo. Gospoda sem prosila, ali mi lahko ustavi pred barom in me počaka dve minuti. Verjetno ni vedel, kaj nameravam. Morda je mislil, da moram nujno na stranišče. Ali da sem se spomnila, da po celem dnevu še vedno nisem spila dovolj kave. Ampak ne. Imela sem drugačen načrt. PIVO. Šla sem v bar in kupila pivo zanj. Za zahvalo. Ker sem mu vendarle vzela približno dve uri njegove nedelje. Dve uri, ki bi ju lahko preživel kjerkoli drugje. In čeprav mi je pomagal brez pričakovanja velikega plačila, sem se mu želela zahvaliti na svoj način. Ker jaz pač nisem človek, ki bi znal v takšnih trenutkih napisati veličasten zahvalni govor. Veliko lažje mi gre, če človeka objamem in mu kupim pivo. TO JE MOJA DIPLOMACIJA. In če danes pomislim na vse, kar se je zgodilo, se mi zdi skoraj neverjetno. Zjutraj sem ležala v najudobnejši postelji na svetu in poslušala dež. Potem sem ugotovila, da nimam kje spati. Odpravila sem se na šestnajst kilometrov dolgo pot v dežju in vetru. Po desetih minutah sem imela mokre čevlje. Prišla sem v vas, kjer ni bilo ničesar, kar je obljubljala aplikacija. Tresla sem se od mraza. Bala sem se, da bom morala spati zunaj. In potem so se pojavili ljudje. Starejša gospa, ki me je odpeljala na toplo. Domačini, ki so mi poskušali pomagati, čeprav jih nisem razumela. Mlada punca z roza lasmi, ki je našla rešitev. In gospod z belim avtom, ki je brez oklevanja prišel pome. ŠTIRJE RAZLIČNI TRENUTKI DOBROTE. Pravzaprav še veliko več, ker je pomagalo toliko ljudi. In nihče od njih me ni poznal. Nihče mi ni bil ničesar dolžan. Pa so vseeno pomagali. Danes nisem prehodila petdeset kilometrov. Nisem premagala velikega vzpona. Nisem prišla do kakšnega spektakularnega gradu. In nisem opravila etape tako, kot sem jo načrtovala. Ampak danes sem doživela nekaj, kar mi bo verjetno ostalo v spominu precej dlje kot katerikoli prehojeni kilometer. DOBROTO POPOLNIH NEZNANCEV. Na Caminu včasih iščeš pot. Včasih posteljo. Včasih kavo. In včasih samo človeka, ki ti pomaga, ko ne veš več, kaj bi naredil. Danes sem iskala prenočišče. Našla pa sem nekaj veliko lepšega. Dokaz, da na svetu še vedno obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati samo zato, ker lahko. In ko sem se končno znašla v Fuentesu, na suhem in z zagotovljeno streho nad glavo, sem vedela eno. DANES ME NI REŠILA RUMENA PUŠČICA. Niti Google. Niti aplikacija. REŠILI SO ME LJUDJE. In čeprav je bila današnja etapa kratka, je bila ena tistih, ki jih ne bom pozabila. Ker včasih največja razdalja ni tista, ki jo prehodiš z nogami. Ampak tista, ki jo prepotuješ od strahu do olajšanja. Od nemoči do hvaležnosti. Od občutka, da si popolnoma sam, do spoznanja, da nisi. Buen Camino! P. S. Draga aplikacija, naslednjič, ko mi boš obljubljala prenočišče, bi bilo zelo lepo, če bi to prenočišče tudi dejansko obstajalo. Ker danes sem skoraj rezervirala nočitev pri svetem Petru. P. P. S. In vsem ljudem iz tiste majhne vasi: če bi znala dovolj špansko, bi vam povedala veliko več kot samo gracias. Ampak upam, da ste razumeli. Ker jaz vaše besede nisem razumela skoraj nič, vašo dobroto pa popolnoma.
