Prejšnji večer sem Gro rekla, da se bom od nje poslovila zjutraj, preden grem, saj mi je bilo tisti trenutek slabo, šlo mi je na bruhanje od hrane, ki res ni bila dobra za moj želodec. Imeli sva svojo sobo, kar pomeni tišino in normalen zrak. Ni boljšega od tega na taki odpravi. Zjutraj je bila taka tema, da je sploh nisem videla. Bila je že pokonci, saj me je vprašala, kaj spet iščem. Odgovorila sem ji, da za spremembo iščem njo, da se poslovim. Začela se je smejat in sledil je dolg objem, ki sem ga hotela zadržati. A čas je bil, da odrineva vsaka po svoji poti. Pred mano je bil dolg dan. Kot sem že rekla, Camino so ljudje in konec dneva, ko zaključiš s kilometri je čas za druženje in za zabavo. Erik je bil dve etapi za mano, Andrea in Marco pa eno pred mano. To so ljudje, ki so za moj možgan zanimivi in mi predstavljajo izziv. A nazaj ne gledam in tudi čakam ne, tako Erik odpade in ne preostane mi drugega kot da se podam na dolg sprehod skozi "park", da ujamem Andreo in Marca, dva simpatična Italijana. Dan je bil oblačen in samo debil ne bi izkoristil tega za dolg sprehod. Hodila sem cel dan, od 6-ih zjutraj pa do 4-ih popoldan in na koncu nisem bila niti utrujena. V bistvu sem se med potjo spočila. Ta dan sem ugotovila kakšno škodo lahko sonce povzroči telesu. Ko je peklensko vroče, sem pri 30 kilometrih utrujena, ko pa je oblačno pa je telo mehko, brez kakršnekoli bolečine v telesu, tudi spotila se nisem. 50 km sem prehodila na 3 dcl sadnega jogurta, dveh bananah in dveh malih pivih. Vode sem mogoče spila pol litra. Se pravi, nič. Ko je vročina na udaru pa spiješ približno 5 litrov vode med Potjo, tudi poješ več takrat, saj telo dela več, ker se mora ohlajati in tako kuri več. Kot sem že rekla, ko sem prišla na cilj, nisem bila utrujena, ravno nasprotno, polna energije, pripravljena na fešto. A, ko sem vstopila v sobo, kjer sta bojsa počivala, sem videla, da sta totalno sesuta. Vedela sem, da se bo to v kratkem zgodilo, saj telesa ne moreš toliko časa poganjati na hard in se bo slej ko prej sesulo. Če ne zaradi drugega pa zaradi vročine. Marco sploh ni mogel vstati s postelje, Andrea pa je imel noge trde kot skala, a nasmeh ga ni zapustil. Pozitivček do konca, tudi, če tisti trenutek še komaj živi. Ko sem prišla, sva se objela. Vedel je, da sem mašina, a ni bil ziher, da moja stopala zmorejo 50 km. Peljal me je na pivo in potem še eno in eno. Na pijači sva se pogovarjala o Poti, ki so jo oni prehodili prejšnji dan na živem soncu, brez sence. Niste gladki, sem rekla. Pot je bila brez sence, samo polja pšenice, katerih ni bilo videti konca, sem pa tja se je vila ob avtocesti, verjetno zaradi tega, da se lahko zabrišeš pod avto, če si se naveličal monotonosti in imaš dovolj vsega, ker ne preživiš testa vzdržljivosti. Sicer pa je bilo moje jutro čudovito, saj sem spet videla fantastičen sončni vzhod. Skozi polja je bila Pot neskončno dolga. Če bi srečala Jehove priče, se bi jih razveselila in z njimi poklepetala. Tako pa nič, ena sama širjava. Ko v daljavi zagledaš strehe hiš, si vesel, čeprav je hoje do tja še dobri dve uri. Predolga monotonost še zame, čeprav imam rada polja in mir. Na koncu je le prišlo do kontrasta: polja sončnic, za poživitev.
A kaj čem, moja stopala imajo 20 km pod streho do 9-ih zjutraj. Takrat Španci šele začnejo razmišljat o kavi. Naj tako zgodaj zaključim s pohodom? Sem sem prišla z namenom, da hodim in grem ven iz cone udobja. Verjamem in razumem, da je za nekoga 20 km ogromno, zame pa čisto premalo, za kar se ne splača niti pakirati za Španijo. Potem je vseeno, če ostanem doma na kavču.
Andrea je moška figura mene in z njim se res lahko nasmejiš. Sarkazem ima v mezincu. Po duši se mi zdi, da šteje 30, sicer pa je mlad 50 let in rad posluša elektronsko glasbo. Med hojo pleše in krivi mu roke, tako kot meni. Na Caminu je z enakim razlogom kot jaz: ven iz cone udobja, ter druženje se z naključnimi ljudmi, ker potrebuje nekaj novega. Konec dneva, ko sva bila že dokaj prešerne volje in sva imela v želodcu najboljše krvavice sva se odpravila nazaj proti prenočišču, saj je bil čas za spanje. Ko smo že vsi ležali v postelji je Andrea jo prišel do mene in mi povedal, da ima hude bolečine v kolenu.
Vprašala sem ga, če ima kakšen tablet ali kremo proti bolečinam in seveda je bil odgovor, ne. Tako sem mu predstavila najboljšo kremo proti bolečinam, ki jo imajo samo Gorenjske lekarne. Bil je ves presrečen, ko sem mu povedala, da krema dela čudeže. Tako je začel s kazalcem in sredincem nežno vtirati kremo. Po italijansko, se pravi, kot pičkice. Težko je bilo gledat kako gre moja krema v nič, zato sem ga enostavno vprašala, če smem jaz. Vem, da ni boljše geste po tednu hoje, ko ti nekdo drug zmasira noge. Dejansko lahko doživiš orgazem, tako paše, sploh, če človek zna. Iz njegovih ust so prihajali taki zvoki, da sem ga prosila, če se lahko ugasne, ker bodo drugi mislili, da se samozadovoljuje ali še kaj več. V glavnem, bil je presrečen in naslednji dan bo letel 35 km.
Pred spanjem mi je pokazal italijansko skupino Camino na Facebook, ki se očito pogovarja o meni, da res hitro hodim in imam slušalke v ušesih, a jih ne pozdravim in da zaradi tega niso ravno zadovoljni. Well, fuck you. Nisem tu, da bi mahala z roko in pozdravljala ljudi. Tudi v nakupovalnem centru ljudje ne pozdravljajo mimoidočih. Očitno pa so eni prebrali preveč knjig o Caminu in ga vzeli preveč zares. Zato sem Andreo prosila, da se slikava tako, da maham z dvignjeno roko v pozdrav vsem Italijanom, ki so bili prizadeti, da jih na poti nisem pozdravila.
