Včeraj, ko sem prispela na končno destinacijo za tisti dan, sem ugotovila, da gre za kraj kjer mi je šla leta 2016 na mojem prvem Caminu prva noga rakom žvižgat. Mislila sem, da bom sem prišla čez nekaj dni, ker pa delam več kilometrov dnevno, sem tako tu tri dni prej. Malo me je stisnilo pri srcu, saj sem le naredila 50 km, brez bolečin, a spomini so me odpeljali nazaj v 2016, ko sem tik pred prenočiščem začutila hudo bolečino v Ahilovi tetivi. Super in ravno danes si si privoščila polovičko stotice, sem si rekla. A, ker sem se počutila odlično, sem poskušala odmisliti poškodbo iz leta 2016. Ugotovila sem tudi, da sem živela v zmoti, saj sem mislila, da sem s pohabljenimi nogami hodila 450 kilometrov, a jih je bilo očitno 544 km. Zdaj vem, koliko daleč gre lahko moja trma. Dala sem si petko.
Ko sem zjutraj vstala, sem se malo bala, da bom imela trde noge in žulje, a nič od tega. Pozabila pa sem, da me za dobro jutro čaka vzpon in tako sem se zjutraj sama sebi malo smilila. Ko zjutraj moje noge še niso ogrete, je klanec bolj trpljenje kot pa užitek. Tako sem spet pobirala pljuča s tal in tečnarila kot majhen otrok, ki ga starši silijo v hrib. Klančina se je vlekla kakšne štiri kilometre in ves čas sem imela pred očmi muke, ki sem jih mogla prenašati pred šestimi leti. Pot je polna kamnov in skal kjer pa noge trpijo tudi, če niso pohabljene. Spomnim se, da sem 2016 na tej etapi jokala od bolečine in še polž bi bil hitrejši od mene. Tako sem trpela, da se je Henry ponudil, da mi nese nahrbtnik, ki je imel tisto leto 11 kilogramov. Ker sem bila preponosna, sem ga seveda zavrnila. »Kar sem si skuhala, moram tudi pojesti.« Ko smo tisti dan s Tino in Henryem prispeli na cilj, nama je zmanjkalo plina za kuhanje in tako smo dan preživeli na neskuhani juhi in majhni konzervi tune, saj v vasi ni bilo trgovine ali restavracije. Za obesit se. Še dobro, da nismo imeli vrvi.
No, vrnimo se v sedanjost. Lagala bi, če bi rekla, da po včerajšnjem 50. kilometrskem podvigu, nisem čutila niti malo bolečine med hojo. Sem pa tja je skozi meča šla neka elektrika, ki me je ves čas opominjala, naj delam manjše korake, če že počasi ne znam hoditi. Tisti večer smo se odločili, da se namenimo v Burgos, večje mesto, ki je oddaljeno 37,5 km od trenutne lokacije. Na Stravi jih je manj, saj sem aplikacijo zjutraj pozabila prižgati zaradi šok terapije od vzpona. Ker je bil Marco najhitrejši, saj ima težave s kožo in ne sme predolgo časa hoditi po soncu, je bil prvi na cilju in nam je tako rezerviral postelje v prenočišču. Tako smo Andrea, Antonio in jaz vzeli pot bolj na izi. Zadnjih 10 kilometrov se je razcepila in smo lahko izbirali hojo po senci, z veliko kamenja ali pa asfaltirano pot po soncu, brez sence. Izbrala sem slednje, saj so kamni res slaba masaža za stopala in glede na včerajšnjih 50 kilometrov, je bila to pametna odločitev. Ko smo prispeli v prenočišče je sledila rutina - stuširati se, postlati posteljo, oprati in obesiti oblačila, da se posušijo čez noč. Nato sem se odpravila v trgovino po jogurt in kruh za jutrišnji zajtrk. Andrea je šel z mano. Pred prenočìščem je bil čudovit bar zraven katedrale in tako sva se odločila, da tam za začetek spijeva dve mali pivi, Andrea je seveda zraven pojedel že peti zajtrk, ne malico in ne kosila, ampak peti zajtrk. Ko ga je pojedel, me je vprašal, kdaj bo čas kosila. Moraš imeti rad te Italijane. Če hodiš z njimi, bodo poskrbeli, da ne boš nikoli lačen. Gospodje v pravem pomenu. Rekla sem mu, najprej trgovina potem pa dalje. Ko sva prišla v trgovino sva postala žejna. Kupila sva štiri pločevinke piva in šele kasneje v parku kjer sva jih spila, ugotovila, da imajo 7,5 odstotkov alkohola. Ta alkohol je prišel kaj hitro za nama in nama naredil fešto pred prenočiščem, vmes sva si še ogledovala v izložbi trgovine Armani oblačila, ki bi jih bi nosila za dan, ko prispeva v Santiago, kjer bo rdeča preproga dolga 5 km samo za naju do katedrale, če verjameš v palčke. Andrea si je pri cerkvi vzel še trenutek za Elvisa Presleya na komad - Suspicious minds. Tako je na Caminu, ko se človek sprosti in se prepusti toku. Nihče te zaradi tega ne gleda čudno, kot bi te mogoče sredi Ljubljane, tu se ti prej zgodi, da se ti še kdo pridruži pri zabavi. Pred prenočiščem sva spoznala Connorja s Kanade, ki slika za Lonely Planet in je tudi svojevrstna legenda. Prepričala sva ga, da naslednji dan pride za nami v Hontanas, kljub temu da ima noge že čisto boge. Hontanas je majhna vasica, a meni najljubša, saj ima čudovito energijo in ljudje so tam naravnost fantastični. V vasici živijo predvsem starejši ljudje, ki jih je ena sama dobrota.
