Francozinja se je včeraj res izkazala, čeprav je sprva kazalo, da bo iz druženja nastala mala drama. Ko sva končno prispeli v prenočišče, je imela tisoč in eno vprašanje – ali sem lačna, zakaj ne jem, potrebujem kremo, res nisi lačna, zakaj led v vodo ... Zdelo se mi je, kot da sem padla v zaslišanje, ne v sobo za počitek.
Jaz pa po hoji potrebujem samo eno uro tišine – nekje med stolom, kavčem in zenom. Vljudno sem jo prosila za nekaj miru, da spišem zapis za svoj blog, preden me napade lenoba. Spoštovala je mojo željo (hvala bogu) in se odpravila pod tuš.
Kasneje, ko sva obe opravili dnevne rituale, me je vprašala, kam grem jutri. Odgovorila sem, da ciljam na več kot 30 km – kam točno, pa naj se poti same odločijo. Ona ima drugačen pristop: en dan, ena etapa, ker je vse več kot to že “preveč vroče in naporno.” A vseeno bi mi rada delala družbo, če jo seveda “vzamem s seboj” – kot da grem na šolski izlet.
Ni problema, sem rekla, ampak naj ve: ko hodim, ne čebljam. Rada imam tišino, poslušam glasbo in se družim s svojo interno galerijo ljudi v glavi – starši, prijatelji, pokojni, vsi se oglasijo. In ja, imamo se super. Tega ne dam za nič. To je moja meditacija. Moja cerkev.
Gospa obožuje prave cerkve, jaz pa sem jih preštela dovolj. Edina, ki me je navdušila, je Sagrada Família, pa še to bolj zaradi tega, ker izgleda kot nekaj iz sanj po treh kozarcih vina. Muzeji? Guggenheim, to je to. Ostalo me ne gane.
Strinjali sva se, da skupaj začneva naslednji dan in potem vidiva, kam naju odnese veter.
Noč je bila čudežna. Dva ventilatorja sta delovala kot osebna angela. Prvič sem spala, kot bi me nekdo uročil – in to v dobrem smislu. Zjutraj sva štartali ob 6:00, ko je še vladala tema. Gospa ne mara hoditi po temi, ker kljub svetilki rumene puščice kar nočejo sodelovati.
Po prvih desetih minutah hoje sem elegantno stopila v lužo motornega olja. Čevlji, prej sivi, so čez noč postali črni. Bilo je skoraj umetniško. Prva misel: “Ubila bom nekoga.” Druga misel: “No, vsaj superge so zdaj lepo podmazane, mogoče bo dan šel kot po maslu.” In res je.
Bolečina? Očitno je ostala v postelji. In niti pod razno ji nisem poslala svoje trenutne lokacije. Pot je bila razgibana, precej asfaltirana, kar me vedno spravi v dobro voljo. Jaz sem skakljala, Francozinja pa ne ravno. Moj tempo ji ni bil pisan na kožo – ali na mišice. In tako sem vedela, da se v Melidi verjetno posloviva.
Kar sva tudi. Posedeli sva še ob kavi, kjer sem ji hvaležno stisnila roko, poljub na lice in objem. Ona naprej v muzeje in cerkve, jaz naprej po poti z basom v ušesih.
Za ovinkom – jezero! Skoraj sem zakričala: “Kopanje!!!” Skok na glavo, čofotanje in popolna sreča. Jezero ni bilo ledeno, bilo pa je mokro in prav je zadelo. Nato sem si privoščila še pivo – zakaj pa ne, saj me je čakalo samo še 9 km. Komot.
Načrt? 33 km. Rezultat? 37. Asfalt, dobra glasba in možgani, ki so se katapultirali v stratosfero – v ritmu. Vročina? Nič posebnega. Jaz in moj svet. Plesala sem in pela kot glavna zvezda Camino festivala.
A potem – šok. Pogledam na aplikacijo – 6 km do cilja. Super. Hodim, hodim, ziher sem prehodila 3. Pogledam še enkrat – zdaj pa 7 km?! Lepo, Tina. Bravo. A res moraš vedno izzivat vesolje? Telefon je potem postal moj GPS do konca. Nič več zaupanja intuiciji.
Na poti me je rešil en bar – dve kokakoli in led za gleženj. Krioterapija + kofein = raketni pogon. Zadnji 3 km so bili zmagoslavni.
Ko sem prišla v vas, sem najprej poiskala limonado v baru in vrečo ledu za stopala. Ta si zaslužijo vso ljubezen tega sveta. Tuš lahko počaka.
Prehodila sem torej 37 km (ne 33, ampak kdo še šteje?) in naredila 325 višincev. Utrujena? Ne. Zmagovalka dneva? Jaz. Stroški? Meh, danes se s tem ne mislim obremenjevati.
