8. dan: ko neurje odide, promenada oživi in oče še vedno noče novih superg
Včeraj pred spanjem sem potiho upala, da bo veter, ki je v Benalmádeni divjal kot razjarjen španski bik, opravil še zadnje delo: razpihal temne oblake, malo premešal nebo in se potem spodobno umaknil. V smislu: naredil kaos, pustil posledice in šel. Kot vsako resno neurje z občutkom za dramaturgijo.
In glej ga zlomka — res je bilo tako.
Zjutraj sem šla ven na izvidnico. Najprej je bilo treba preveriti, kakšno škodo je vreme pustilo za sabo in predvsem: kakšne plane ima danes za nas. Na nebu se je kazalo novo upanje. Sonce. Pravo, zadržano, a iskreno sonce. Tisto, ki pride ven po neurju in se dela, kot da ni ničesar videlo. Za vsak slučaj sem odprla še vremensko aplikacijo, da se ne bi prezgodaj veselila. In presenečenje: tudi ta je bila polna lepih ikon. Sončki, oblački brez drame, nobenih strel in apokaliptičnih opozoril. Če sem še pol ure prej v postelji razmišljala, ali ima sploh smisel podreti posteljo, sem se zdaj spraševala, kako bomo zapravili tako lep dan. Sladki problemi.
Ob zajtrku smo se odločili, da se skupaj odpravimo na pohod do konca promenade. Brez ambicij, brez rekordov, z jasnim ciljem: kava, trgovine in opazovanje ljudi. Z mami sva imeli še en cilj — da oče končno kupi nove superge.
Njegove trenutne so namreč že prešle v zgodovinsko fazo. Material ni več učinkovit, podplat ima več spominov kot oprijema, ampak on vztraja. Dva dni prej sva mu že našli popolne superge. Moral bi jih samo pomeriti. Samo to. En majhen korak za človeka, en velik korak za njegova stopala. Ampak ne. Danes ni bil pri volji za modno pisto.
Gospod ima sto kakovostnih športnih oblačil. Vsako jutro ima krizo identitete pred omaro, ker "ne ve, kaj obleči". Superge pa ima dvoje. Oboje iz leta, ki se ga nihče več ne spomni. Ne razumem te čustvene navezanosti na obrabljene stvari. Trpeti raje, kot dati priložnost novemu. Upam, da bo do petka prišel njegov dan. Modna pista promenade ga še čaka.
Med hojo po promenadi smo opazili, kaj vse je neurje pustilo za sabo. Morje je bilo rjavo, plaža polna vej in naplavin, ena palma pa je ležala na tleh kot opomin: narava ima vedno zadnjo besedo. Neurje je bilo tako močno, da so letala, ki so letela v Málago, preusmerili v Madrid. Kar pomeni, da smo imeli srečo, da smo bili na tleh in ne v zraku. Perspektiva je pomembna.
Promenada je kljub temu že živela. Polna ljudi, ulični prodajalci so že razgrnili oblačila, na mivki so igrali rokomet, odbojko, življenje se je vrnilo, kot da se ni včeraj nič zgodilo. Mesto se po neurju vedno pobere hitreje kot človek.
Mi smo se oblekli za v hribe, ne za sprehod ob morju. Kar se je izkazalo za napako. Kmalu nam je bilo vroče, ampak se nismo pritoževali. Preveč smo bili veseli, da nismo zaprti v avtodomu in poslušamo veter, kako se zabava z našimi živci.
Dan je bil miren. Brez presežkov. Brez drame. Na poti domov sem si kupila nekaj novih športnih oblačil. Upam, da mi bodo dala dodatni zagon, ko se vrnem v Slovenijo. Včasih so lepa oblačila najboljši motivator. Ne disciplina. Ne karakter. Lep outfit.
Ko smo se vrnili do avtodoma, sem se odločila, da grem še malo hodit do kosila. Ker lep dan je treba izkoristiti. Vrnila sem se ravno prav — kosilo je bilo pripravljeno. Ker hitro hodim, tudi hitro jem. Tako sem bila in vedno bom prva v tej disiplini, ki izprazni krožnik.
Danes mami sploh nisem vprašala, ali lahko pomijem posodo, ker sem vedela kakšen bo njen odgovor. Enostavno sem se lotila dela. Naj si gospa malo spočije. Potem sem skuhala še kavo. Mami si je privoščila kratko, a zasluženo siesto. Jaz pa sem ob kavi napisala blog za nazaj. Produktivnost v dopustni obliki. Kasneje sva se z očetom lotila kartanja. Kartanje v dvoje je hitro in napeto do konca. Nekaj hudih preobratov, nekaj tihega bentenja, ampak na koncu mi je uspelo zmagati. Kar pomeni, da je bil dan uradno uspešen.
Do petka nas čaka lepo vreme. Jaz grem jutri na daljši pohod. Starša pa na kolo. No — mami zagotovo. Oče pa pravi, da mora še videti, kakšne volje bo, ko vstane.
Kar je pošteno. Tudi vreme se zjutraj še odloča.
