Kolikor je bila glasna fleksarco skozi noč za moja ušesa, je bila za mojo glavo mirna, uspavala me je. Ne vem kaj točno so delali s to mašino, upam samo, da niso rezali človeških delov teles. Zjutraj sem po tihem postopku postrgala iz prenočišča. Še hlev lepše izgleda, kar se tiče moje ocene tega prenočišča. Zjutraj sta mi delala družbo spet tema in mraz, moja sovražnika na poti. Strah in trepet do sončnega vzhoda. Bile sta to dolgi dve uri v moji glavi. Vreme ima tu samo dve prestavi: minimum in maksimum na termometru. Z vzponi pa se očitno tudi še nisem poslovila, kot sem mislila, tako je bilo treba borbati še na Alto do Torres, na 800 metrov. Ker sem pogrešala naravo, je šlo za lepo presenečenje. Pot me je spominjala na Hospitales. Sestop je bil hiter kot raketa. Ker sem na tej poti prišla v dobro kondicijo, se je pod mojimi nogami kadilo od hitrosti. Kaj je to bolečina? Krivec za mojo hitrost je bil verjetno ves zaužit sladkor na poti. Ko ta zadane, te nihče ne more več ustavit. Današnji dan ni bil v znamenju JAZ in pot. Ena sama gužva na poti, ki hodijo zadnjih 100 km samo za Instagram in Facebook fotko. Kdo rabi osebni prostor, če se pa lahko drgneš ob 50 neznancev naenkrat. Jata sardel. Sledil je hitri slalom med izgubljenimi dušami. Te so dišale po mehčalcu in so bile oblečeni v najlepša oblačila, samo zato, da izgledajo dobro na socialnih omrežjih. TO NI CAMINO! Tam med njimi pa moja malenkost z nepočesanimi lasmi in smrdečimi cunjami na sebi. TO JE CAMINO. Ko sem šla na pot, sem po tihem upala, da mi uspe pot zaključiti 11 dan, a trmasta kot sem bom tako v Santiago prišla v desetih dneh, jutri torej. Tisti, ki so prvič na tej odisejadi, se tega ogromnega mesta neizmerno veselijo, saj jim je uspelo priti do konca. Jaz pa bi se najraje obrnila nazaj in šla proti začetku te poti. Bil jesladek, a prekratek. Na cilj sem prišla hitreje kot maček, ki zasliši odpirač za konzervo hrane. Maček je srečen, jaz pač ne, ker to pomeni, da imam samo še dva dni za druženje z Gro. A to je življenje, ljudje pridejo in grejo. Lahko sem samo hvaležna, da sem imela priložnost spoznati tako krasno osebo, ki mi je pisana na kožo za druženje ob koncu dneva. 9. dan sva zaključile v mestu Arzua, kjer se združijo vse poti, ljudi in šundra tu ne manjka. Obe sva želele iti nazaj v hribe, kjer vlada mir in vonj živalskih iztrebkov. Nobena od nerada kaže čustva. Sva kao močni osebi in namesto da bi jokali od žalosti, sva se tako raje odpravili na pivo ali dve v center mesta, saj sva želeli izkoristiti prosti čas za kvalitetno druženje ob kapljici hmelja. Debat z njo ni zmanjkalo, prav tako ne smeha, tega je bilo toliko, da bi se nama radi pridružili ljudje za sosednjimi mizami, a jih nisva hotele imeti ob sebi, ker sva bile ena drugi zadostni. Definitivno bo to zame čez dna dni eno težjih sloves na Caminu.
