Spet nisem uspela priti do dneva, ki bi bil kratek s kilometrino. Hodila sem skozi vas, vas in vas, katerih imen si seveda nisem zapomnila. Vem samo da grem v Santiago. Pot me je zjutraj vodila skozi kostanjev in hrastov gozd, ki sta bila zavita v prečudovito jutranjo meglico. V njej sem celo uživala, saj sem vedela da bo kasneje savna. Danes sem prišla v prvo večje mesto na tej poti, imenovano Lugo. Hiše in bloki se pokažejo že v predmestju. V mesto sem prišla dokaj zgodaj, kar pomeni, da ni bilo še veliko ljudi zunaj in je bilo mesto skoraj prazno. Tako lažje najdeš rumeno puščico, ki te vodi ven iz mesta. Iz Luga do Santiago je samo še 100 km. Od tu dalje bo eno samo mravljišče na poti. Compostela je neke vrste diploma, če prehodiš zadnjih 100 kilometrov do Santiaga. To je norišnica za pohodnika, ki je prehodil celotno pot. S temi ljudmi nisi na isti mentalni ravnini. Zaradi njih ne boš dobil prenočišča. Grejo ti na živce, ker se hvalijo, da so brez nahrbtnika na svojih ramah prehodil 100 kilometrov v sedmih dneh. A ti, ves utrujen od celotne poti z nahrbtnikom na rami zaradi njih na zadnjih 100 kilometrov lahko ostaneš brez prenočišča. Kakorkoli…moja pot iz Luga je bila enolična in nezanimiva. Hodila sem po asfaltu, brez sence, a se je ta po 13 km le spremenila in je pot končno zavila v prijetno gozdno pot. Danes ni manjkalo novih obrazov na poti. San Roman je bil kraj kjer sem zaključila z današnjo hojo in ugotovila, da tu prav ničesar ne moreš počet. Samo en mini bar, ki je istočasno trgovina za preživetje. Vse ostalo je gozd. Tako sva se z Gro odločili, da se sprehodiva do bara in nakupiva hrano za jutri in nekaj povečerjava. Ko sva prišli tja, so nama rekli, da za večerjo lahko dobiva samo sendvič, ampak jim je zmanjkalo kruha. Nova pošiljka naj bi prišla ob 19ih, tako nama ni preostalo drugega kot da počakava, ura pa je bila seveda šele 17:00 . Trgovinca je imela na policah samo sladkarije in spet samo sladkarije, aja, pa konzerve fižola. Res ne vem kaj naj naredim s konzervo fižola, če še odpirača nimam. Ob brezalkoholnem pivu sva čakali da je ura odbije sedem zvečer, a kruha od nikoder, počakava da večji kazalec pride na 19:30, saj imajo Španci brzino mrtvega lazarja, a kruha od nikoder. No, potem pa se le pripelje lastnik bara in nama povedal, da kruha danes ne bo sploh. Č U D O V I T O ! Meni se je stemnilo pred očmi, Grow pa tudi. Tako nama ni preostalo drugega kot da kupiva sladkarije. Meni je uspelo kupiti nekaj kar je imelo okus po sončni kremi, Grow pa kupila sladkarije brez sladkorja. WTF! In tako sva odpujsale proti prenočišču. V tem času pa je v prenočišče prišlo kar nekaj mladih pohodnikov, željnih zabava. To pomeni, da bo težko zaspati zaradi glasnosti. Ko sva končno splezali do svoje postelje, moja je bila na zgornjem pogradu, je do mene pristopila starejša gospa in mi začela jamrati, da se boji da bomo dobili covid in če si lahko dam masko na usta. Utrujena in lačna kot sem bila, je tako od mene dobila dozo sarkazma in ji rekla naj gre nazaj domov, če se boji, da bo dobila covid. Resnično nimam nobene tolerance do ljudi, ki jamrajo. SPIZDI DOMOV.
