9. dan: don's ne bomo pi'l, ker je bilo včeraj eno pivo preveč

Po soboti se nedelja pozna. Ker smo se prejšnji dan "malo" preveč zabavali, je bilo jutro v stilu MC HAMMER. Mačkasto, a vseeno nasmejano. Jutranji pogled z Andreo v kuhinji je povedal več kot tisoč besed. Za piko na i pa se je Connor odločil, da bo imel nočni orkester in so tako njegove glasilke prepevale celo noč. Verjetno je v sanjah vozil krosarco. Slišalo se je že tako. Po zajtrku smo se odpravili na pot. Meni se je seveda uspelo v mestu izgubiti, ker sem mislila, da gre pot pač samo naravnost ven iz mesta. In seveda mi je  nekaj pohodnikov sledilo, ker so mislili, da poznam pot, ker sem hodila tako kot da živim v tem mestu in ga poznam na pamet.  Bila je pa taka tema, da se še rumenih puščic ni videlo in jaz sem bila prelena, da bi pogledala na aplikacijo, če grem v pravo smer. Ko mi je končno kapnilo, da nekaj ni v redu, sem pogledala na aplikacijo in ugotovila, da sem šla v napačno smer skoraj za kilometer. Sledilci niso bili ravno srečni, ko so videli, da se obračam. Lej, ne mi sledit, sploh pa ne zjutraj, ko je moj hrček v glavi še v globokem spanju. Današnje etape sem se res veselila, saj je to edini del poti, katere nisem prehodila v 2016. Takrat  sta mi Tina in Henry svetovala, da naj grem zaradi bolečine v stopalu v bolnišnico. Nisem hotela iti, ker sem vedela kaj bodo rekli. Manj kilometrov in par dni počitka. Vztrajala sta, tako sem sedla v taksi, ki me je odpeljal do bolnišnice. Taksistu sem morala odšteti malo manj kot 100 evrov, za to, da so mi v zdravniki povedali kar sem že tako vedela. A ni ga čez strokovno mnenje. Gorenjček v meni je jokal za tistih 30 kilometrov in 100 evrov do Hontanasa, kamor sta se odpravila Tina in Henry tisti dan. V vas sem seveda prispela tri ure pred njima in kot je že Prešeren rekel, alkohol ubije vso bolečino. Tako mi ni preostalo drugega kot da se zabavam s senior domačini v lokalu v vasi. Učili so me piti vina iz posebne flaše. Vina je bilo več po moji majici in na tleh kot pa v krvi. Ko sta končno prispela v vas, sem ju vprašala, kakšna je bila današnja pot in oba sta bila navdušena. Bilo mi je malo žal, da sem ju vprašala, ker se mi je res hodilo in ne vozilo s taksijem. Tako je bilo pred leti, danes pa komaj čakam, da bomo začeli s hojo, da vidim kaj sem tisto leto zamudila. Ko mi je končno uspelo priti ven iz mesta, so me čakala polja sončnic in naenkrat sem oživela. Na poti je bilo kar nekaj pohodnikov in vse sem pozdravila, samo da ne bo spet kakšne slabe volje na Facebooku v skupini.

Na zadnjih treh kilometrih se je mimo mene pripeljalo reševalno vozilo, kjer me je eden od štirih vprašal, če rabim vodo ali pa prevoz. »Ampak saj vas nisem klicala in kje ste bili 2016, ko sem vas nujno potrebovala,« sem jim odgovorila. Eden od njih je znal angleško, prevedel jim je, kaj sem povedala in so se začeli smejati. Če te noge ubogajo in z njimi delaš lepo, ti smisel za humor ne pobegne. Tu so ljudje res prijazni, ne vidiš človeka z mrkim pogledom. Vsi te lepo pozdravijo in zaželijo Buen Camino. Kakorkoli, pogovarjali smo dobrih pet minut. Rekla sem jim, da ne goljufam in bom zadnje kilometre do prenočišča z veseljem prehodila, ker se počutim odlično. Tako smo se poslovili. Ko sem prispela v Hontanas, je bil Marco že tam, Andrea pa slabe 2 kilometra za mano. V baru, ki je imel tudi prenočišče, se je tu tekom dneva zbrala verjetno cela vas. Nedelja je pravi dan za fiesto. Z Andreo sva bila oba lena in se nama ni dalo pod tuš, tako sva si gasila žejo, ker eno pivo ni nobeno… Toliko o tem, da danes ne bova spila niti enega. Prešerne volje, sva se odpravila v prenočišče, ki je bilo lepo, urejeno in čisto. Cena 12 evrov. Bilo je toliko dobre energije, da smo se odločili za malo glasbe. Iz  nahrbtnika sem potegnila JBL-ov zvočnik. Starost pohodnikov v prenočišču je bila taka, da je bil čas za glasbo iz 90-ih. Tu ne moreš zgrešiti. Vsem so se  kar narisali nasmehi na obrazu. Eni so peli na pogradu, Andrea je skakal, plesal, bil je povsod po prenočišču. Jaz in še nekaj drugih smo peli pod tušem. Bili smo srečni otroci. Na Camino sem se šla zabavat in pa tudi druge spomnit, da Camino ne sme biti samo trpljenje, da je Camino odklop od realnega sveta, kjer nahraniš svojo dušo in se v glavi vrneš k svojim koreninam.  Kasneje je v prenočišče vkorakal  Connor, mrkega obraza, saj je je imel žulje večje od stopala. Agonija. Včeraj je v Burgosu našel rabljene superge, ker so mu njegove razpadle. Uspelo mu je najti dva različna superga iste barve.  Ta dan smo se od njega poslovili, saj smo ugotovili, da je najbolje, da se z busom zapelje do Leona, tam pozdravi stopala, kupi eno številko večje superge, naredi poskus samomora s pico, mi pa poskušamo priti tja do petka in potem skupaj nadaljujemo pot. Connor je Kanadčan, ki ne zna francosko. Č.U.D.O.V.I.T.O.  Ta dan se nam je pridružil nov pohodnik, ki sliši na ime Lucca in prihaja iz Sardinije.