Camino kliče - božična izdaja

Ko sem se konec tega poletja vrnila s Camina de la Plata, sem že med odvijanjem povojev s stopal razmišljala o naslednjem Caminu za poletje 2026. Odločila sem se za Camino La Lana. Vse najbolj znane poti sem prehodila dvakrat in očitno sem se znašla v coni udobja — tam, kjer je vsak ovinek znan, vsaka klopca preverjena in vsaka žulj že skoraj družinski član. Čas je, da dam priložnost bolj osamljenim potem, takim kot je Camino de la Plata. Po poteh, kjer je manj ljudi, več tišine in predvsem manj verjetno, da boš moral na Instagramu gledati sto selfijev z istim pogledom, posnetih z istim filtrom, ob istem času dneva.

Potem pa me je kot strela z jasnega presenetila moja mati, ki je mimogrede ena tistih oseb, ki lahko iz nahrbtnika potegne karkoli — od sendviča do klešč za zajlo — in me povabila v Španijo konec decembra, kjer bosta z očetom kolovratila naokrog z avtodomom. Sama priletim v Madrid, se jima pridružim v Toledu, potem pa se skupaj odpeljemo do mesta Cáceres, ki leži na poti Camino de la Plata.

Starša — predvsem mati — ne znata živeti brez miganja. Zanje je "počitek" nekaj, kar se zgodi samo, če zbolita ali pa zunaj padajo klavirji iz neba. Mama rada kolesari in teče, oče pa poskuša slediti, kot kuža, ki nikakor ne želi priznati, da so leta tu. Oba sta 70+ in bolj aktivna kot večina današnje mladine, ki se zadihata že pri dvigu telefona.

Sicer pa… danes slovenska zima ni to, kar je bila nekoč. Včasih smo imeli zimo kot iz pravljice: sneg do kolen, smuči in sani na vsakem vogalu, smučišča in tekaške steze polne kot parkirišče v nakupovalnem centru pred božičem. Če ti nič od teh športov ni pasalo, si imel vedno še kidanje snega — najbolj poceni kardio.

Danes? Hm… danes je sneg skoraj eksotika. Nekaj, kar vidiš le še na razglednicah ali na Instagram storyju kakega srečneža iz Rateč. Namesto snega imamo meglo tako gosto, da bi lahko z žlico rezal zrak. Golobi ne letijo več, ker se izgubijo že pri drugem dimniku. Vse je petdeset odtenkov sive — ne tista iz filma, ampak tista, ki ti zleze pod kožo, ti izpije voljo do življenja in poskrbi, da še mačka s pogledom "pusti me živeti" svetuje: »Ostani notri, prijatelj. Ni vredno.« Zima je kot tisti nerazumni sorodnik na praznikih: pride nenapovedano, ti poruši načrte, te prisili v deset plasti oblačil, potem pa se dve uri po naravi sprašuješ, kdo te je tako grdo vzgojil, da si sploh šel ven.

Torej, lahko si predstavljate, kako težka odločitev me je čakala — ostati v tej slovenski mlekasti omaki ali pa si iti pogret kosti na jug Španije. Resno, ni ga čez božič v japonkah in kratkih hlačah, ko ljudje doma drsajo po parkiriščih kot pingvini po ledu.

Starša bosta moja najljubša družba — mati je kuharica, ki lahko iz dveh paradižnikov in tune iz konzerve naredi obrok, vreden Michelinove zvezdice, oče pa je moj osebni trener za živce, s sarkastičnim humorjem, ki me spravi v smeh tudi takrat, ko bi mu najraje odtrgala glavo. Zame bo to hotel s petimi zvezdicami na štirih kolesih.

Spali bomo kot kralji — ob 21.00 v posteljo in do 8.00 je prepovedano vstati. To je skoraj kot biti v pravljici ali pa v zaporu, ampak na udobnih blazinah. Zjutraj bomo skupaj pojedli zajtrk in spili kavo, potem pa jaz odrinem peš na svojo romarsko avanturo, starša pa se bosta najprej z avtodomom odpeljala do kraja, kjer bomo spali tisti dan. Nato bosta skočila na kolo, odkolesarila nazaj do kraja zajtrka, potem pa se elegantno obrnila in šla nazaj proti avtodomu. Plan je, da prekolesarita 100 km na dan — 50 v eno smer, 50 v drugo.

Ko smo doma delali ta plan, sem ju vprašala, ali zmoreta prekolesariti 100 km na dan. Res butasto vprašanje. Morala bi vprašati sebe, če zmorem prehoditi 50 km na dan. Zadnje čase imam namreč toliko dela, da so moji hobiji bolj kot ne arheološka najdba. Ampak ker sem trmasta kot osel na vročem španskem soncu, vem, da bom dala 200 odstotkov od sebe, če bo treba pa še kak dodatni prigrizek za motivacijo.

Torej, moj božični Camino bo čista poezija: spanje, hoja, smeh, sonce, svoboda in družina. Kaj bi si lahko sploh še želela? Najlepše darilo pod smrekico — brez embalaže, brez trakov in brez nepotrebnega kaosa, samo čista sreča na dveh nogah in štirih kolesih.

Moja Camino božična pravljica se začne 20. decembra — točno takrat, ko večina ljudi panično išče zavita darila, jaz pa bom iskala le dober ritem koraka in brezalkoholno pivo. 🙂 Komaj čakam, da stopim na pot, da me ogreje špansko sonce, in da me starša spremljata kot dva kondicijsko prenovljena jelenčka, pripravljena vleči sani z vso eleganco in športno drznostjo. Naj se torej začne: Camino, božič, sonce, avantura! Če bo vse po sreči, se bomo domov vrnili bolj zagoreli, bolj nasmejani in z več zgodbami, kot jih premore povprečen božični film.