Načrti so bili čudoviti. Skoraj epski. Dokler nisem stopila na španska tla.
V trenutku, ko sem pristala v Španiji, je vreme uradno prevzelo vlogo glavnega organizatorja našega Camina. Vsi skrbno zapisani plani so se zložili sami vase kot poceni ležalnik in odšli na prisilni dopust. Dež, veter in temperature so imeli svojo agendo – mi pa smo bili očitno samo statisti v tej predstavi.
Če me je Camino do zdaj česa naučil, je to dejstvo, da se načrti na Caminu ne spreminjajo počasi in diplomatsko. Ne. Spremenijo se takoj, dramatično in brez razlage. Ena noga še na letališču, druga že v realnosti: "Pozabi vse, kar si mislila, da boš prehodila od začrtanega."
Ampak nič hudega. Če ne gre po planu A – torej po Caminu de la Plata – gremo po planu B - Camino Augusta, ki se začne v mestu Cadiz.
Razlika?
Samo 300 kilometrov in približno 6 stopinj več.
Kar v Camino jeziku pomeni: manj trpljenja, več užitka in precej manj pogovorov z lastnimi mrzlimi prsti.
Tako smo se po prvi prehojeni etapi povsem demokratično (beri: hitro in brez večjega upiranja) odločili, da se jutri peljemo proti Cádizu, kjer je vreme prijaznejše – tako do pohodnikov kot do kolesarjev. Ker, roko na srce, življenje je prekratko, da bi zmrzoval, če ni treba.
Prva etapa se je začela v Cáceresu in zaključila v Aldea del Cano.
Že prejšnji dan, ko smo prispeli v Cáceres smo naredili načrt za naslednji dan – tiste vrste načrt, ki deluje odlično… dokler se ne zbudiš in pogledaš vremensko napoved.
Oče in mama sta imela na programu 74 km s kolesi (v obe smeri) do kraja Alcuéscar, jaz pa skromnih 37 km peš, ker očitno nisem še čisto prebolela poletnega Camina. Vmes pa – prioritete so prioritete – kosilo.
In kakšno kosilo.
Jedli smo kozice na buzari, tako dobre, da je bil krožnik za s kruhom pomazat. Dobesedno.
Moje brbončice so imele zabavo, raven veselega kričanja pa je bila primerljiva z vaškim praznikom. Zdravo, okusno, sveže – in potem seveda kruh, ki je poskrbel, da ne bomo po nesreči umrli od preveč zdrave prehrane. Po kosilu smo se odpravili še na ogled mesta.
Cáceres nas je navdušil. Cáceres je mesto, kjer ima vsak kamen več zgodb kot povprečen družinski kosilo ob božiču. Staro mestno jedro je tako dobro ohranjeno, da imaš občutek, da bo vsak hip mimo prikorakal kakšen vitez, v roki meč, v glavi pa srednjeveški ego. Ni čudno, da je mesto pod zaščito UNESCO – tukaj niti zidovi ne upajo razpasti brez dovoljenja.
Zgodovina Cáceresa je kot dobra španska telenovela: Rimljani, Mavri, plemiške družine, ki so se med sabo prepirale, kdo ima večji stolp in debelejše zidove. Vsaka hiša je hotela biti bolj pomembna od sosedove, zato ima mesto danes več stolpov kot povprečen grad v pravljici. Arhitektura je mogočna, kamnita in rahlo zastrašujoča – v smislu: "Ne dotikaj se me, stara sem 500 let."
Sprehod po mestu je kot hoja po filmskem setu. Ni naključje, da so tukaj snemali Igro prestolov – Cáceres ima to posebno sposobnost, da izgleda dramatično tudi, ko greš samo po kruh. Ozke ulice, visoke fasade, temačni prehodi in tišina, ki je tako globoka, da slišiš lastne misli (kar je včasih rahlo neprijetno).
Kar se tiče turizma: Cáceres ni mesto za hitenje. To je mesto za počasno hojo, obračanje glave za 360 stopinj in občasno zaletavanje v zidove, ker gledaš gor namesto predse. Tukaj ni bleščečih izložb in kričečih turističnih pasti – samo zgodovina, kamen in tisti občutek, da si malo premajhen za vso to veličino.
In potem je tu hrana. Extremadura ne komplicira. Tukaj jedo tako, kot so jedli že stoletja – meso, sir, pršut in še malo mesa za vsak slučaj. Pršut ibérico je tukaj religija, sir Torta del Casar pa stvar, zaradi katere pozabiš na vse prehranske zaobljube. To ni sir, to je mazljiva skušnjava, ki zahteva kruh, vino in popolno predajo.
Med sprehodom po mestu nas je ujel dež in odpravili smo se nazaj proti avtodomu, saj je moj oče narejen iz sladkorja, kar pa ni dobro če dežuje. Tako sem v postelji pristala, ko se Španci šele oblečejo za ven it. Za 2 uri sem se morala še posvetiti mojemu Netflixu, potem pa sem zaprla oči. Ponoči je tako padal dež, da sem se 2x zbudila. A zjutraj, ko smo vstali je že sijalo sonce. Vstali smo ob 9:00. Poezija. Oče je za predjed začel protestirati, da ne misli kolesarit po tem mrazu. Tako se mi je mami pridružila na pohodu. Še enkrat sva se sprehodili čez mesto, ki se je komaj začelo prebujati. Pot iz mesta naju je vodila na polja, ta pa so bila precej blatna in sva morali biti izredno previdni kam stopava, saj blat drsi. Tako sva se odločili, da se vrneva na tako že meni zelo znano cesto N 630. Saj sva želeli uživati v hoji in priti na cilj lepše kot prašiči, ki se kopajo v blatu. Pot je bila ravna in s soncem obsijana. Lepo je bilo spet biti na tej Poti. ¾ poti mi je ostalo v spominu pa čeprav sem takrat dosti hodila po temi. Vsega sem se spomnila. Po 24 km sva morali pot zaključiti, saj se je spet pripravljajo na dež. Ker oče ne športa, je pravilo, da tisti, ki lenari, skuhala kosilo in kavo ter pomije posodo. Moram priznati, da je tokrat skuhal riž odlično. Zanimivo ga je bilo videti v vlogi gospodinje, nekaj česar res nisem vajena.
