Zlagala bi se, če bi rekla, da sem šla na ta Camino brez pričakovanj, a so bila dokaj skromna. Hoditi veliko, predvsem pa hoditi z užitkom, veliko smeha do solz, odfukane zgodbe zaradi katerih se bom še dolgo smejala in družiti se z naključnimi ljudmi, ki odgovarjajo mojemu karakterju. Se pravi, odštekani, taki, ki mi popestrijo dan. Smeh do solz začinjen s fuknjenimi dialogi, ko ne veš, a se boš poscal ali posral od smeha. Dol mi visi za draga in lepa prenočišča, tam samo spiš 7 ur, nisem zato tukaj. Materialne stvari mi ne pomenijo veliko. Svoboda in dobri ljudje, to je zame orgazem. Takega orgazma nikoli ni preveč in letos so se nizali iz dneva v dan na Caminu, z malimi preprostimi stvarmi.
Mnogi so me letos spraševali, zakaj Camino. Zato, ker se tu vsak, ki gre na Camino vrne nazaj k koreninam, ko je bil njihov svet še preprost, brez stresa, samo zrak in svoboda ter daleč stran od doma. Brez zavor. Dol ti visi za cel svet, možgani na čisti off. Gre za sproščenost katero bi si lahko non stop vbrizgaval v žilo. Z lahkoto lahko postaneš odvisen. "BOLI TE KURAC" lajf. Si kar si in nihče te ne bo obsojal. Se pa ljudje sigurno raje družimo s pozitivčki kot pa negativčki. Nihče ne želi na dopustu poslušat tujega sranja, še psiholog ali psihiater ne. Vsi imamo dovolj svojega, ki ga moramo nekako rešiti. Bolj, ko boš odbit in dobre volje, več dobrih ljudi boš spoznal. Spoznala sem jih mnogo, brez kakršnega truda. Kar se tega tiče, lahko z lahkoto rečem, da je šlo za najlepši Camino doslej. Čista svoboda, zavita s krasnimi ljudmi, dobrim smislom za humor, čudovito glasbo in žuri. Hoja pa je bila ena sama poezija. Plesala sem vse dni v dnevu, tako fizično kot psihično, na poti ali na cilju za tisti dan. Ti ljudje so mi povrnili vero v ljudi. Človek ne more pogrešati nečesa, kar nikoli ni imel. Jaz sem imela, no še vedno imam, a mnogo manj - odbitost, svoboda in iskreni ljudje, ki niso občutljivi na vsako sranje, ki prileti iz tvojih ust. Letos sem se družila z ljudmi, ki so mi bili pisani na kožo. Sarkazem je bil na pohodu, brez zamer, ampak samo še boljše kontra izjave pod pasom. Avgust v razpoloženju - BRING IT ON, BABY!
Spomnim se, ko sem eno leto 3 dni hodila s svojo stranko in je bila užaljena, ker sem na njeno kožo pripopala štampiljko. Začela me je napizdevat, da sem jo ožigosala kot govedo, za mene pa je šlo samo za štampiljko in zabavo. Konec koncev sem takrat prehodila brez težav najlepši Camino kar se tiče pokrajine, a tudi najtežji - Camino del Norte, ki ima približno isto število kilometrov kot Frances, a vsega skupaj skoraj 25.000 višincev v 28 dneh. Frances pa mislim, da tam okoli 15.000. Nisem šla še šteti tega na Stravi. V glavnem, nastala je cela drama in imela uničenega pol dneva. Nisem se ji opravičila, ker sama situacije nisem videla tako kot ona. To leto pa je šlo za ljudi, ki bi ob takem dejanju rekli samo: "Poštemplji me po celem telesu!" zraven pa bi vsi umirali od smeha. To so moji ljudje. Ne mi komplicirat življenja na dopustu. Tudi v realnem svetu si ljudje moja dejanja interpretirajo drugače oz. narobe kot je v moji glavi. Tukaj je mi ni treba opravičevat za svoje besede in dejanja. Bolj ko plešeš na svojo melodijo, bolj te bodo imeli ljudje radi. Seveda samo, če ti melodija lepo igra. V življenju ne potrebujem pozornosti, sem, kar sem in očitno to ljudem tu odgovarja, kar pomeni, da delam nekaj prav. Letos objemov in poljubov sreče ni manjkalo. Vse kar lahko rečem je, da sta me starša lepo vzgojila in da sem dobro zastopala Slovenijo.
O Andrei bi se lahko razpisala na dolgo in široko, tako čudovita oseba je in takega prijatelja si lahko marsikdo samo želi v življenju. Niti en dan mi ni bilo dolgčas z njim, ravno nasprotno, čista lepa norost, ki sva jo oba rabila na tem dopustu. Na Caminu je imel čas in je tako spisal bonton za moške. No, komot je lahko tudi za ženske. Zanimivost tega bontona pa je, da so prve štiri strani prazne, edino pravilo je na strani pet in sicer, ko greš ven z osebo "Ne sprašuj, samo naročili/naredi." Na strani šest pa je pravilo še enkrat zapisano, če slučajno pozabiš. Srčen človek, s krasno osebnostjo. Ljubezni do glasbe ne skriva in to mi je pri njemu všeč. Seveda pa gre za moškega iz Milana, ki v nahrbtnik ni dal spalne vreče, ker v Španiji ni šans, da imajo slabo vreme in tako je kar par dni na Caminu zmrzoval preko noči. Sicer imajo neka prenočišča tudi deke, a verjemi mi, nočeš se pokriti, če ne želiš dermatoloških težav. Z lahko bi bil moj najboljši prijatelj, a živi v Milanu. Ostala bova v stiku, saj se tako krasnega platonskega odnosa ne zavrže.
Francoz, moj otrok, tako mu pravim, saj bi ga lahko z lahkoto posvojila. Poln radosti in veselja. Rad ima dobre izzive. Ko sva prispela v Finisterro, je imel obraz zmagovalca, tako ponosen je bil nase in seveda name, da nama je uspelo v enem dnevu prehoditi 90 km. In prav je tako. Vsega skupaj je bil na poti 45 dni, prehodil pa 1500 km. Svojo pot je začel v kraju Le puy en velay. Je odličen plesalec in zabavljač. Ima krasen okus za glasbo. V čast mi je bilo hoditi z njim. Njegov korak je za dva moja, tako dolge noge ima. Ja, vem, večkrat sem dala jasno videti v zapisih, da Francozov ne maram, a v bistvu ne maram samo tistih, ki ne znajo govoriti angleško. Pri njih mi je najbolj smešno, ko jim poveš, da ne znaš francosko, ti začnejo govorit po francosko v počasnem posnetku. Ja, ker sedaj, ko govoriš počasi pa sigurno razumem. Pravi optimisti, res. Veliko ljudi na Caminu nas je bilo enakega mnenja. A zaradi Tanguya, kot je Francozu ime, sem vzljubila še tiste Francoze, ki ne govorijo angleško. Definitivno je bil zvezda Camina Finisterra za tisti enodnevni podvig in naslednji dan razpada sistema, ki se je začel že opoldan in se zaključil skoraj ob dveh zjutraj. Cela Finisterra je bila njegova in užival je v tem. In prav je tako. Sreče katere se ne da opisati ali pa stehtati. Naslednji dan smo bili spet slavni na Caminu, saj so o naši žurki govorili vsi ljudje na poti iz Finisterre do Muxie. Njegova angleščina je bila s francoskim naglasom in v užitek mi ga je bilo poslušati. Rabila sem sicer par dni, da sem razumela kaj mi hoče povedati, zaradi tega je bilo vse skupaj še toliko bolj smešno, saj je iz mojih ust večkrat priletela beseda "What?" A kot se za letošnji Camino spodobi, smo mu s klapo dali še en izziv, naj se poda v Madrid, kjer živi dekle, ki je spoznal na Caminu. Tako je kupil karto za Madrid. Po njegovih zgodbah na Instagramu, se je lepo pripravil za zmenek, oblečen v bele hlače in črno majico. Samo še baretka mu manjka. Francoz pač. To bo res lep zaključek njegovega popotovanja. Ko se nam je počasi iztekal skupni čas na Caminu, sva se dogovorila, da se naslednjo leto podava na Camino del Norte. Obljube ni bilo, a ve se kam bo pes taco molil naslednje leto.
Potem je tu še Luca, ki prihaja iz Sardinije. Že kar nekaj časa imam željo it na ta otok. Tako je bilo z njim res lepo klepetat o njegovem kraju. Zna igrati na kitaro in zaradi njega smo imeli par res čudovitih večerov. Zaradi njega sem vzljubila italijansko glasbo, ki mi ni bila posebno všeč. Če igraš in poješ s srcem, se zna zgoditi tudi to, da spremenim mnenje. Fant brez postanka v življenju, veliko na poti, saj je turistični vodič. Tako sem imela možnost izvedeti veliko o tem poklicu saj mi je zanimiv. Nas je pa model predzadnji skupni dan skoraj ubil z smotko hašiša, ker je pozabil, da mora narediti dva in ne enega, to smo ugotovili, ko smo imeli že Disneyland v glavi. Kako je šlo vse lepo narobe v trgovini, ležanju na tleh sredi parka od nemoči in to, da nas je v enem prenočišču gospod zavrnil, ker je videl koliko je ura. Ni šlo za incident, samo po naših obrazih je bilo jasno, da nam ni nič jasno, da smo na drugem planetu. Dialogi so bili za crknit od smeha. Pa še kaj bi se našlo, a, o tem raje ne bom. Naporen dan, a v pozitivnem smislu. Veliko internih šal. Karazmatičen fantič, s čudoviti smislom za humor. Zanima ga psihologija, mene tud in res sem uživala v pogovorih z njim.
Še bi lahko pisala o ljudeh na letošnjem Caminu, a bom raje zaključila, ker drugače lahko to pišem vse do konca dopusta. Toliko čudovitih ljudi letos okoli mene na Caminu. Težko bo to preseči. Večkrat smo se z bojsi hecali s stavkom: 'This relationship needs to end." Ker je bilo predobro in tako že malo zaskrbljajoče. Bolje kot da bi zadel na lotu. Medsebojna energija je lepo plesala. Tako smo se z bojsi odločili, da se do naslednjega poletja dobimo v eni državi za podaljšan vikend odklop. Čudovita ideja, ki upam, da se bo uresničila.
Za piko na i pa sem se v Santiagu dobila še s Slovencem, ki se je na Pot odpravil en dan za mano. Ime mu je Denis. Lahko bi sedela z njim ure in ure pa mi ne bi bilo dolgčas, a sva se morala posloviti, saj se je njegovo prenočišče zaprlo ob 23:00 in naslednji dan ga je čakal nov izziv, pot do Finnistere.
Slovesi so najtežji, če je medsebojna energija dobra. Letos sem se poslovila z res težkim srcem in velikim cmokom v grlu. Ni mi bilo lahko. Ljudje so se vrnili nazaj v realni svet. Čudno je brez njih, velika praznina in žalost. Žalostna pesem igra. Definitivno bom pogrešala vse, a bodo za vedno ostali v mojem srcu, Instagramu in Facebooku. Verjamem pa, da se bomo še kdaj srečali na Caminu. Saj, ko greš prvič, ne greš zadnjič.
Slike pa so moj projekt na caminu - FUCK YOU. Gre za moderno umetnost z naslovom: WHEN I MEET TOURIST ON THE CAMINO. To pa je tudi zadnji zapis s Camina. Hvala vsem za podporo in se vidimo, ko se zagledamo.
