Vse poti vodijo v Santiago pred katedralo svetega Jakoba. Ni je težko najdi. Tu se odisejada zaključi. Na trgu mrgoli popotnikov, ki jim je uspelo priti do konca. Eni izgledajo kot po hudi bitki, drugi imajo izraz na obrazu, kot da se jim je prikazala Marija. Spet tretji, kot da so videli E.T.ja. Potem so tu še turisti, ki so v to mesto prišli z avtobusom ali pa avtom. Trg je poplavljen z uličnimi prodajalci spominkov in pouličnimi glasbeniki. Mesto polno lokalov, restavracij in trgovin. Tu domuje hrup in denar. Cirkus, ki ga nikoli nisem marala. Nazaj v kapitalizem. Tukaj pohodnika ne čaka rdeča preproga za dosežen uspeh.
Santiago me nikoli ni pripeljal do »orgazma« te se loopajo na Poti. Santiago pa je približno tak kot tip, ki po koncu dobrega seksa reče: »S tabo se vidim do konca svojih dni.« Gospod, tisto črno pištolo še imate? Zato se vse dobro zgodi pred "spovednico" (beri: katedralo).
Ok, zlagala bi se, če bi rekla da prvo leto nisem potočila solzice, ko sem prišla na Cilj. A potočila sem jo, ker sem bila tako trmasta, da med Potjo nisem vrgla Puškina v koruzo zaradi neznosne bolečine. Tudi tisto leto so nekateri v mojem mestu rekli, da s Tino niti na štart ne bova prišli, kaj šele na cilj. In tako sva jim zaprli gobce. Čeprav mislim da je šlo bolj za draženje.
Prvo leto sem si vzela celo skoraj eno uro časa za spoved. Kar kul stvar, prideš in duhovniku, ki govori le angleško in špansko v svojem jeziku zaupaš svoje grehe. On pa se z glavo drugje, samo smeje v svoj telefon. V katedrali je ene osem spovednic. Zadnji dve leti pa sem ta del kar izpustila. Brez greha mi živeti ni in za nobenega mi ni žal.
Pomembna je Pot in ne Cilj.
Letos je bil plan, da v Santiago pridem zgodaj zjutraj, ko mesto še spi, tam spijem kavo in potem skočim na bus do Finisterre (konec sveta) na kratek oddih. A tu se plani spreminjajo iz koraka v korak. No, na bus sem že skočila, a šele naslednje jutro in to s prvim mačkom na Poti v glavi. Greh bi bil, če bi zadnji 30 km ubrala svojo pot, brez Angusa in Albija. Pot tudi slučajno ne bi bila tako zanimiva in zabavna brez njiju. »Dobro jutri« smo rekli zadnji večer pred Santiagom, ko smo v gostilni večerjali. V Društvu ljubiteljev krompirja bi ploskali za odlično narejen pire krompir, da o mesu, ki je gladko stekel iz kosti niti ne govorim. Noč zame je bila fantastična, saj so mi družbo delali komarji, te so baje radi družijo s pivo ljubi. Tako sem jim celo noč ploskala za nočno predstavo.
Zjutraj smo seveda kot vedno ...ebali prvotni plan, to je nizki štart ob šestih. Nicole Kidman (beri: nikoli in nikdar). Odpravili smo se v lokal na zajtrk. Tudi ta je bil odličen, umešana jajca s slanino. No, za to ceno bolje da kuhar ni ...ebu, saj drugače bi bil to njegov zadnji dan na Zemlji. A ker je bil to naš zadnji dan hoje se nismo kaj preveč ...čili zaradi cene. In Angusova prebava je bila tisto jutro fenomenalna. Ko je prišel z WC-ja, so mu s čela tekle slane kapljice potu in pa tudi vonj v stranišču je bil daleč stran od evkaliptusovega. Ker je šlo za uniseks wc in sem bila na vrsti jaz, sem se pred vstopom prekrižala in eno zmolila, da ven pridem živa. Ven sem prišla še preden prebereš osmrtnico do konca. Pred zadnjim bikovim pohodom je še rekel: »Super dan bo.« Z nasmehom sem mu odgovorila: »Bodi raje tiho, ker dan se še dobro začel ni.«
Po dobrem jutranjem ritualu smo se počutili zelo olimpijsko. Bili smo hitri in prehitevali vse, saj smo se na Poti počutili kot v jati sardel. Ujeti, saj toliko ljudi na Poti, zato smo želeli čim prej priti na cilj. A brez dopoldanskega pir-stop za kavo ne gre. V lokalu kjer smo se ustavili je crknil pomivalni stroj in tako je bil natakar na hudi preizkušnji. Čakalo ga je namreč ene 50 umazanih skodelic za kavo in kar nekaj razočaranih gostov željnih kave. Tako nam ni preostalo drugega kot da si naročimo pivo. Ne moraš reči, da si ga pil cel dan, če ne začneš že zjutraj. Kafanske modrosti. Kar naenkrat pa je začelo smrdeti kot po greznici in tud slučajno nismo uživali v pivu, zato smo ga po hitrem postopku spili in se pobrali iz lokala v naslednji lokal. Na nek način je šlo za »gorenjsko« transverzalo. Ta je ena težjih. Ko se »pipca« odpre, se človek sam sebe boji. Res upam, da je natakar preživel tisti dan.
A kot sem v štartu rekla, ne hvali dneva pred nočjo in ne hvala moža pred smrtjo. Ko smo končno kot mambe le prišli v prenočišče, je Angus ugotovil, da je rezerviral let domov iz Dublina v Santiago in ne obratno, njegovo veselje se je zaključilo v trenutku. Gre za trenutek, ko se ne smeš smejat na glas, čeprav od znotraj pokaš od smeha, kaj šele da bi iztegnil jezik in rekel »Kaj hudiča si mislil tisti dan, ko si po preveč popitih litrih sidra, želel rezervirati let domov?!« In ko ti Irec, sicer s hudim smislom za humor reče ves razpizden: »Spizdi, dej mi mir, da rešim to ...eno zagato.« Lej, sam pejt stran, tja v gostilno in mu od tam pošlji lokacijo, kjer je fajn svoje zajebke »ubit.« Ker pa tudi mene včasih na parih popitih pivih taktnost zapusti, se mi je zgodilo, da mi je bankomat pojedel kartico, saj sem jo v špranjo potisnila daleč stran od občutka. In tako sem v petek zvečer ostala do ponedeljka s 25 evri. Petek se še dobro začel ni, kaj šele vikend »na koncu sveta.« FAK!!! Kot sem že omenila, na Caminu so vsi moški kavalirji in tako mi je Fillipe posodil 60€ do ponedeljka. A ker si Tina rada sama plača pijačo in tudi drugim, je tako tistih 60 evrov porabila še isti večer. Če misliš, da se ga spomnim, no, zelo megleno. Zmanjkalo mi je filma.
Naslednjo jutro sem se morala na hitro spravit k sebi saj sem bila zmenjena s Simonom na poslovilni kavi blizu glavne avtobusne postaje. Moji deli telesa so bili raztreseni v razdalji dveh kilometrov, od katedrale pa tja do prenočišča. Hrček, ki poganja moj možgan je očitno obležal pod mizo v ne vem kateri kafani in tako sem zjutraj odkorakala iz prenočišča v japonkah, brez superg v roza barvi. Hvala hrček, ker te je zabrisalo iz ovinka. Tisto jutro sem se morala od Angusa posloviti zelo na hitro. Vem, da se me bo zapomnil, saj sem ga pred odhodom poljubčkala z zadahom prejšnje noči. Vonj krematorija.
Uro kasneje je sledila naporna triurna vožnja z avtobusom tja do Finisterre, saj kava in in čik na prazen želodec ne pomenita nič dobrega za tvoj želodec. Lahko bi spala, a sem raje izvajala Keglove vaje.