Se še spomniš tistega spanja na pokopališču s Tino in Henryem, prvi dan hoje po uradnem zaključku v Santiagu?
No, tisto jutro, sem se spet prva zbudila. Za čuda zelo naspana in spočita. Kej tazga, a ne, če spiš z mrtvimi. Definitivno še kdaj za ponovit.
Ko sem se skobacala iz spalne vreče, sem seveda šla najprej pogledat kako zgleda kraj zločina, imenovan: JOŽA, STOJ, NISEM BILA PRIPRAVLJENA! No, Picasso ne bi bil ravno navdušen nad čokoladno umetnino, ki jo je naredil presredek. Šlo je za drisko, če smo slučajno vmes pozabili, zakaj je spet šlo.
Tina in Henry nista nikoli izvedela v kakšen boju s črevesjem sem bila na pokopališču tisto noč. Tega pač ne razlagaš. No, zdaj vesta.
Kakorkoli, ko sta prinčipesi le ostali od mrtvih, je moj želodec že prebavljal zajtrk in glava je bila usmerjena za pohod proti Muxii. A, ko sem poskušala obut superge, noga ni šla not. Čez noč so moje noge postale kot slonje. Ja, to je tisti prvi Camino, ko so šle noge v ..rac. Trenutek, ko te zaskrbi, da si naredil permanentno škodo nogam. Stopnja zaskrbljenosti: IZBULJENE OČI S ČELJUSTJO DO TAL.
Tako sva se s Tino odločili, da se sprehodiva nazaj do prvega mesta in se v Muxio odpeljeva z busom. Žal. Ko sva prispeli v mesto, ki je bilo nedaleč stran od pokopališča, je bil ta že pripravljen za neko fiesto. Spet. Nimam pojma za kateri dan je šlo. Pa kot da je važno, na dopustu je tako ali pa tako vsak dan sobota. In prav je tako. V mestu sva se pozanimali kdaj peljejo busi za Muxio in ugotovili, da sva jutranjega in obenem tudi predzadnjega v tistem dnevu zamudili in tako lahko počakava samo še na popoldanskega. Se pravi šest ur.
Tako sva se odpravili v park zraven prihajajoče fieste. Tam sva na klopci obujali spomine s Camina in si tako krajšali čas do odhoda busa. Aja, Henry se je seveda odpravil peš do Muxie.
Čez nekaj časa pa v park vkoraka moški majhne rasti, sivih čokatih las in obraza instrumenta harmonika. Medsebojna energija in pogledi niso bili ravno v simbiozi.
Na kar se nama moški približa in začne z nama komunicirat. Pa ajde, skočile sva na njegov tir, da vidiva kaj ima povedati. In ko misliš, da si slišal že vse, se spet mal prekrižaš. V nekem trenutku nama je začel razlagat, kako krade hrano iz prenočišč za pohodnike, da tako preživi iz dneva v dan. Ko je to razlagal, je imel boljši zajtrk na dekci kot midve v rokah. Očitno je imel piknik v parku. Ko sva ga vprašali zakaj tak način lajfa, nama je odgovoril, da se na Caminu skriva pred mafijo v kateri je »bil« prej in noče it nazaj. Vmes pa je 20 let preživel v italijanskem zaporu zaradi umora ljubimca njegove žene. Gre za trenutek, ko se ob taki novici obnašaš, kot nekdo, ki je zraven tebe v trgovini ravno naročil kilo belega kruha. Ni strahu na obrazu. Mislila sem si, da je to samo neka zgodbica, da je v centru pozornosti, zato sem ga vprašala zelo previdno in z občutkom, kakšno ima mnenje o današnjem svetu in kako se je nanj privadil. Sledila je tišina, njegova glava je bila obrnjena proti tlom, na kar jo je dvignil in iz levega očesa mu je pritekla solza. Rekel je, da se ne more privaditi nanj in zato se skriva na Caminu, ker je ta pot, kot življenje, ki smo ga živeli 20 let nazaj. In se počuti kot doma. Čez nekaj sekund po tisti solzi pa je rekel: »Komaj čakam, da se vrnem nazaj v Italijo, da ubijem še svojo ženo in grem tako nazaj v zapor.« Bodi hladen kot špricar ob tej izjavi. Moment, ko sva se s Tino spogledali in si neverbalno povedali, da je čas za odhod.
Ko sva že stali, pripravljeni za odpeketat, sva ga prosili, če lahko to njegovo »rešitev« še saj parkrat prespi. Naj razmisli, če zaradi njegove šibkosti, mora spet nekdo umreti.