Nič bat, nismo na pogrebu. Še.
Letos pot do Muxie in do Finistere nadaljujem brez bolečine. Dve leti nazaj pa je bil prvi dan po Santiagu to najbolj naporen dan zame, takrat, ko smo prispeli smo po mestu naredili še 10 kilometrov. Mesto vredno ogleda. Nisem se uspela dobro spočiti, a smo lahko spali dlje, saj se v Santiagu zaključi uradna pot in so tako bolj solidarni v prenočiščih. Seveda smo to izkoristili in tako naslednji dan štartali iz Santiaga ob 12ih, saj smi si kot vsako jutro privoščili jutranje poživilo; kavo in kokakolo. Ob tej uri pa je "pečica" prižgana na maksimum. To pomeni, da za en kilometer rabiš 13 minut, ob normalni temperaturi pa slabih deset. Puščaš kot slap in telo ima tako več dela z ohlajanjem, kar pomeni, da pokuriš tudi več energije. Tisti dan ni pomagal ne ibuprofen, ne čarobne kreme. Bolečina je bila neznosna. Superge so me tiščale, zato sem obula Teva sandale, da bi imela normalno cirkulacijo, a tudi to ni šlo, saj sem na obeh stopalih čutila Kristusovo bolečino, ko so ga pribili na križ. V glavnem, bolečina za bruhat in se zjokat. Zato sem si obula japonke, tudi te niso pomagale, tako je moja palica večkrat doživela trd padec na tla, saj sem jo zaradi jeze in bolečine metala ob tla. Odločili smo se, da se ustavimo v prvem baru in se malo spočijemo. In samo to sem še potrebovala, da me v baru nekdo spet fehta za čik. Ja, tudi na Caminu je tako kot doma, fehtarjenje za čike, saj so čiki tu dražji za en evro kot v Sloveniji, se pravi skoraj 5€. In ko mi tu "nekadilec" reče, da te niso zdravi, mu odgovorim, da naj se kar ugasne, da v bistvu mu je škoda denarja, a sem pa ke si bo pa le od koga sposodil čik. Mrš! To mi gre tle tok na kurac kot doma. Zato sem Tini rekla, da naj mu da tobak, ker je cenejši, v zahvalo pa smo dobili hašiš. Hahaha...Tako smo takoj zvili enega saj sem upala, da mi bo ta ubil bolečino, a se žal to ni zgodilo. Smo si ga pa za to vzeli tok na izi, da smo na koncu dneva zamudili vsa prenočišča, a ujeli trgovino. Sestradana in edino kar sem videla v trgovini so bile jebene slaščice, neke ruladice in tako sem prvič na Caminu jedla oz goltala kot pes to sranje od industrijske hrane. Oba ste me vprašala po zdravju, a jima nisem mogla odgovoriti, saj sem imela usta polna roladic, kot hrček.
Ker nismo dobili postelje, smo tako morali spati zunaj na prostem, a je bilo treba najti primeren prostor. Telo me ni več ubogalo, nisem mogla več in končno priznala poraz. Henry in Tina sta bila še sposobna hoditi, jst pač ne in ko sem zagledala pokopališče, sem rekla da tu zaključim. Gledala sta me kot tele v nova vrata, a sem rekla, da me boli kurac, če je to pokopališče, če ne drugega bo saj tišina in spali bomo lahko do kadar čmo. Nobenih šumečih vreč, smrčanja in prdenja. Mir na zemlji. Nekak sem ju uspela prepričat in tako smo legli z mrtvimi. Klin se s klinom zbija. A žal tudi ta noč ni bila mirna, saj so tiste ruladice moji prebavi naredile štalo in tako me je sredi noči zagrabila driska sredi pokopališča. V življenju si lahko pripravljen na marsikaj, a na drisko pač ne, tako mi ni preostalo drugega kot da se podelam na pokopališču in zraven molim, da nihče ne gleda. Driska me je spremljala še cel teden.
Telo je stroj in bo delalo do padca adrenalina, pa če tudi bo tolklo v rdečo. Namen moje Poti je bil med drugim tudi ta, da sprobam do kje telo zmore. Z rezultatom in trmo sem bila več kot zadovolja.