Ni lepšega od ležanja na plaži, s prijatelji ob strani. A ker obljuba dela dolg, je bil čas, da se vrnem v Santiago, kjer sem se dobila s kolegico iz Slovenije, Polono. Pred mojim odhodom je izrazila željo, da bi prehodila del poti. Tako sem ji predlaga, da se dobiva v Santiagu in potem skupaj odpujsava do Finisterre. Ta Pot je idealna za nekoga, ki bi rad občutil to odisejado, a ima premalo časa za ostale Poti. Po težavnostni gre za sprehod, več ali manj je ravnina, ne gre za oviratlon in ima za mišji drek vzponov. Na koncu poti te čaka spektakularen sončni zahod s čudovito plažo. Tako sem ji obljubila, da se z njo sprehodim do konca sveta, če bodo moje noge še za stvar. Enako sem obljubila Camilli, ko sva jo s Simonom, žal, morala zapustiti sredi poti, ker se ji je začela nabirat voda v kolenu in ji je zdravnik, ko sva prispeli v bolnišnico svetoval, naj za nekaj dni prekine s hojo in potem nadaljuje z manj kilometri na dan. Zapustila sva jo, ker je bil Simon omejen s časom, meni pa ni bilo do počitka. Tako je ostala sama, a kot že veste, na poti nisi nikoli zares sam. Hitro spoznaš nove ljudi, ali pa srečaš stare.
Priznam, ko sem letos prvič prispela v Santiago, je adrenalin padel in ni mi bilo več do hoje. Večina mojih sotrpinov s katerimi sem gagalina na Poti, se je odpravilo domov. Te so tista pika na i zakaj je ta odisejada tako posebna. Ko doma obupaš nad ljudmi, je Camino rešitev, ta ti da spet vero v njih.
Potovanje v dvoje. Za nekatere nočna mora, ki jo želiš čim prej pozabit, za druge doživetje, ki jim nariše nasmešek na obraz. V kateri predalček pospraviš svoje potovanje, je odvisno predvsem od tega, s kom potuješ in kako usklajena so vajina pričakovanja, navade. Ne vemo s kom imamo opravka, dokler smo z njim v coni udobja in varnosti. Na takem »izletu« pa človeka vidiš v najboljši in najslabši luči.
Kot že veste, mi je na začetku poti družbo delala Urša, vse tja do Gernike, to je malo naprej od San Sebastiana. Tisti džez festival se je izkazal tako, da me je naslednje jutro na podplatu čakal žulj. Ni slabo, glede na to da nisem ravno ljubiteljica te zvrsti. Fenomenalna noč, ki se je zaključila v muzeju viskija. D bar v mestu, če ne celo na Planetu, saj ne rabiš poslušat zgodovine le-tega, ampak samo uživaš med štirimi stenami, police polne viskija, ob funki glasbi in zanimivih likov okoli tebe. Seveda ima muzej tudi klavir in sintisajzer. Juheeej! Razen tega, da naju je naslednji dan bolela glava, vam več ni treba vedet. Ker je preveč vsega dobrega na kupu. Živahno mesto, ki vabi na ponoven obisk, ampak s kovčkom lepih cunj.
Z Uršo je bilo zabavno, saj je sarkazem njen dom in tudi na dopustu se z njim ni šparala. Začetek poti je bil res brutalen in težavnostna stopnja je bila »CRKNILE BOVA!« Pred odhodom ni hodila skoraj nič, zato svaka ji čast, da ji je uspelo prehodit ta del poti in jo celo zavit v sarkazem. Veliko njega. Za počit od smeha. Težko je hodit navkreber, svoja pljuča pobirat s tal in za nameček še umirat od smeha. A tudi ona ne zna nehat govoriti. Kolesarjev na poti ni marala, zaradi umikanja. Če vprašaš mene, je njim sicer težje kot pa pohodnikom. Ni šans, da grem kdaj s kolesom po Severni poti. Poskus samomora za tako štorastega človeka kot sem. Duša v meni je tudi jokala, ko sva prispele v prvo javno prenočišče in je vzela iz nahrbtnika dezinfekcijske robčke ter začela čistit ogrodje postelje in plastično rjuho. "What the fuck are U doing?!" Še dobro da ni šla z mano celo pot, koliko enih robčkov bi to šlo. Priznam da je bilo zelo ogabno prenočišče, slab štart in še skrbnik je bil tečen kot muha. Ko je izvedela, da so pravila igre taka, da moraš spat ob 22:00 pa je sama skoraj malo zajokala, a ne od sreče. Ko je prispela v Bilbao, kjer je imela naslednji dan let za domov, mi je poslala fotko njene čudovite sobe in pa fotko sebe oblečene v koktajl obleko, kot se za to mesto spodobi. Sodeč po njenem nasmehu ji ni bilo hudega.
Polona je urejeno in srčno dekle, s čudovitim nasmehom, polna optimizma, in kaže znake malo bolj fine gospodične in je tako tudi bolj čustvene sorte. Rada sedi tudi na ušesih. Preden je spakirala ruzak, sem ji povedala, kaj nujno rabi in česa ne. Uhojene superge, to je bila prva stvar, ki sem ji jo svetovala in seveda me ni poslušala. Če bi me, ne bi bilo bolečine na poti in pa slabe volje, zaradi katere pride seveda potem do trenj med ljudmi. Tako je že drugi dan dobila žulj. In če veš da ti na nogi dela težavo mezinec, ki se vrine pod prstanec, potem se moraš tudi temu primerno pripravit, to pomeni, da vzameš s seboj silikonski razdelilec za med prste. Alternativna rešitev je da si med te dva prsta zabašeš skret papir. Ni konfliktna oseba, hitro naveže stik z novimi ljudmi, ima lepo energijo, a žal je zame človek, ki zna biti prehitro užaljen in včasih stvari vzame preveč negativno. Sama nisem prav veliko potovala, a dovolj da lahko rečem, da je solo potovanje in potovanje v družbi povsem druga galaksija. Vsaka stvar se enemu prikaže drugače kot drugemu. Tudi do konfliktov pride, to je nekaj normalnega, ko se družita dve različni energiji. Umetnost pa je reševanje teh. Kot vedno se je iskrenost pokazala za plus. Cilj do reševanja konfliktov je iskrena komunikacije, in ne tista, da se drugemu ne zameriš, ampak enostavno poveš kaj tisti trenutek čutiš oz si misliš.
Obeh druženj sem se bala, saj sta obe moji stranki. Z njima se družim več mesecev po eno uro 3x na teden. Je veliko, še s prijatelji se ne vidim toliko, a premalo, da bi lahko ocenila koliko gre lahko zares vse narobe na poti. Sredi Španije, nekje v vukojebini ne veš kako oseba funkcionira, česa je zmožna in česa ne, kako se prilagaja in kako se odzove v dani situaciji. Kompatibilnost in energija pod vprašajem. Tisto, ko se med drugim vprašaš, v kaj hudiča se spuščaš. Sploh veš kako gre vse lahko narobe? Pričakuj nepričakovano. Ženska družba je kot igra ruleta, nepredvidljiva. Sama zase vem, da sem naporno bitje, trmasto in da z mano ni lahko, daleč od tega, imam veliko muh. Ne znam fejkat, ne znam biti tiho in je… ti lahko vse po spisku, če mi kaj ne bo prav.
V obeh primerih je seveda prišlo do trenj med karakterji. Vsi smo samo ljudje, krvavi pod kožo. Najboljša mediacija je bila pa nič drugega kakor glasba. Če potegnem črto, kljub nekaterim »žuljev« sem se imela z njima res lepo.
Nauk te zgodbe je lahko, da je na tako pot dejansko najbolje iti sam. Saj je dobro preživeti več časa sam s seboj. Ugotoviš, odkriješ in naučiš se mnogih stvari. In še sama Pot ti ponudi pisano paleto ljudi. Pridružiš se tistim, ki te energijsko privlačijo, z ostalimi si prijazen in greš naprej po svoji poti.