Ko napoči čas za vrnitev domov, v tebi vlada nemir. Sama nisem želela biti v stiku s Slovenijo in z meni dragimi ljudmi, ker me je med drugim tudi zanimalo, koga ali kaj bom pogrešala na Poti z rodne grude. Tako si trideset ali več dni umaknjen od realnega sveta. Ne veš, kaj se dogaja doma. Pogrešala nisem nič, a to ne pomeni, da se nisem spomnila. Sem, samo mi ni manjkalo.
Fizično sem šla letos sama na Pot. V glavi in srcu pa so mi družbo delale tri čudovite osebe. Na Pot sem vzela dve dobri prijateljici, ki ju žal ni več med nami in pa sijajnega Bebilčka (nasprotje od debilčka), ki se verjetno trenutno igra nekje zunaj s svojo novo igračo imenovano dron. Zabave na poti ni manjkalo, veliko smeha in BLABLABLA pogovorov v stilu: zakaj bi bilo dobro, da prašiči letijo. Žalostna novica me je lansko leto čakala doma, ko sem se vrnila iz Portugalske poti. Moji dragi prijateljici, Nadki, so odkrili raka na pljučih. Začetek konca… Ta agonija se je vlekla 8 mesecev, njej pa je srce nehalo biti 20. aprila pri rosnih 39. letih. Veliko prezgodaj. Vzporedno je druga prijateljica v decembru izvedela, da ima možganski tumor. Operacija tumorja je bila uspešna, zdravljenje in njeno počutje dobro, kar naenkrat pa se ni več zbudila. Padla je v komo in kmalu zatem umrla. Omagala je pri 47. letih. Nadka je bila moja dolgoletna prijateljica, Michelle pa sem spoznala štiri leta nazaj v svojem studiu. Tiste sorte prijateljici, ko veš, da bosta ob tebi pa če tudi vesta, da ne moreta rešiti tvojega problema, bosta pa ob tebi. Taki sta bili. Močno prijateljstvo ne potrebuje dnevnih pogovorov, vsakodnevnega videvanja, rabi samo srce in ušesa. Prijateljstvo je mogoče stkati le z nekom, ki je v družbi res takšen, kot je in ob katerem si ti lahko takšen, kot si. Brez igranja in hinavščine. Čeprav sta dve različni osebi, sprejemata drug drugo. Z vrlinami in napakami. Brez obsojanj. Tako je naneslo, da sem v slabih dveh mesecih izgubila dve meni res dragi prijateljici. Kot dež na vroč, soparen dan, tako sta mi pasali na kožo.
Med drugim nas je povezovala ljubezen do glasbe, Michelle je bila po profesiji učiteljica glasbe v osnovni šoli po duši pa rokerica. Nadka pa je najbolj uživala na plesišču zraven DJ-ja z nasmehom do ušes. Bili sta posebni in edinstveni. Brez dlake na jeziku. Lepi od znotraj, polni optimizma in veselja. Obe sem imela priložnost videti zadnjič v decembru. Če bi vedela, da bo to naše zadnje snidenje, bi šla še po par litrov vina v trgovino. To sta radi pili. Belo. Obe sta bili skromni, dobrosrčni, sočutni, preprosti, nežni, pošteni in nasmejani osebi. Težko se človek od tega poslovi. Pravijo, da je življenje kot knjiga, vsak dan obračaš nov list, a nihče ne ve kdaj bo ta napisala zadnjo stran. Velikokrat gre za roman, v nekaterih primerih pa gre žal samo za novelo.
Rodimo se sredi predstave in odidemo sredi predstave. Kakšno vlogo bomo imeli na odru pa določimo sami. Me smo skupaj zelo sinhrono »plesale.« Naredile smo nepozabne spomine, težke kategorije. Ljudje v prvotne zgodbe radi dodajajo začimbe, da so te bolj sočne, me pa smo jih morale včasih dati stran, da so ljudje sploh verjeli.
Med zdravljenjem sem ju večkrat želela obiskati, a nista bili pri volji. Če kdo razume, razumem to jaz, saj sem bila leta nazaj z zdravjem v zelo slabem stanju in tudi meni ni bilo do družbe, tako nisem preveč težila, saj sem izhajala iz sebe. A sta vedeli, da sem jima kadarkoli na voljo, če me bosta potrebovali ali pa tudi kar tako. To se ni zgodilo. Izgubila sem veliko v zelo kratkem času. Odločila sem se, da ju vzamem s seboj na zadnji sprehod, dolg 1000 kilometrov. Prav tako Bebilčka, ki sem ga tam nekje v marcu pustila na cedilu in potem še poniknila za par mesecev. Res je, to se ne dela, ampak vmes se pa zgodi življenje in vsi smo samo ljudje, krvavi pod kožo, zna se zgoditi, da bomo kdaj tudi kaj zajebali. Bolj ko se s kom zbližamo, bolj vidimo tudi njegove napake. Nihče ni popoln, tudi popoln debil ne obstaja. Od človeka ne pričakuj popolnosti, še manj pričakuj, da bo razmišljal tako kot ti, ceni njegove vrline in toleriraj napake. Nekateri pravijo, da ni drugih priložnosti. Drugi pravijo, da je življenje polno drugih priložnosti. Da je vsak dan nov začetek, nova priložnost. Dejstvo je, da v nekaterih primerih ne bomo dobili druge priložnosti. Dobila sem priložnost, da pojasnim napako, ki sem jo naredila, se opravičila in prosila za odpuščanje. Druge priložnosti, da popravim napako pa žal ne. Drugo priložnost tako lahko dam sama sebi, da sem danes boljša, kot sem bila včeraj. Da sem danes bolj odgovorna, kot sem bila včeraj. Dejstvo pa je, da je bilo moje dejanje nedopustno. Tega si ne bom nikoli odpustila. Tako sem si šla na Camino še klofute talat za neprimerno vedenje. Ni hujšega od razočaranja nad samim seboj.
Pot z njimi je bila namenjena druženju in ne slovesu, saj se v času agonije nisem mogla. Boljše družbe ne bi mogla imeti ob sebi, večeri za mizo ob mrzlem pivu in prigode na poti ob čik pavzah. Lepa debilana v glavi.
Na dan, ko je bil Michellin rojstni dan, sem si obljubila, da jih peljem na pijačo. Tako sem v baru sredi vukojebine sedela za mizo s tremi namišljenimi prijatelji, na mizi 2 pivi in 2x po dva deci belega. Res ni pomembno kaj si je natakar mislil, njegov pogled pa je bil nepozaben. To genialno idejo se je enkrat izmislila Michelle sredi Ljubljane. Ko mi je to štorijo razlagala sem umirala od smeha in rekla sem ji, da jo enkrat moram tudi sama izpeljati. In sem jo, na Caminu. Se razume, ringlšpil v glavi, saj sem vso pijačo, ki sem jo naročila za svoje namišljene prijatelje in sebe »morala« spit. Nič lažjega. Đizs!
Leto nazaj mi je Michelle podarila pulover s kapuco, ker je vedela, da jih rada nosim. Pulover sive barve in z belim napisom: NOTHING LASTS FOREVER in spodaj velika številka 68, to pa je v bistvu datum njene smrti. Šlo je za WTF moment. Nadjine zadnje besede, ko sva se slišali po telefonu pa so bile » Jst bi samo malo še plesala.« Za trenutek se mi je ustavilo srce. Moment, ko si nemočen in se lahko začneš samo jokat. Ta stavek je še kako živ v moji glavi.
Tako sem v letošnjem letu izgubila tri Prijatelje. Ni mi lahko, je hudičevo težko. Huda šok terapija. Ena sama velika žalost, ki kar ne mine. Zgubila sem delček sebe. Hudo mi je, ker ne bo več dolgih pogovorov, ob katerih smo preko drug drugega spoznavali same sebe.
Življenje je kot biser, ki se začne z jokom in tudi konča z jokom.
NIČ NI VEČNO. To je dobra in slaba novica v enem. Zato živeti je treba na polno.