Človeku se ne zvrti le od višine, ampak centrifuga kdaj pa kdaj nastopi zaradi poplave novih informacij, zgodb, dram, novih obrazov, idej in misli.
Velikokrat slišiš trditev, da prvega ne pozabiš nikoli. Le-ta se v večini primerov dotika ljubezenskih korakov, kot sta poljub in seks. No, ne v mojem primeru. Nikoli ne bom pozabila prvega fenomenalnega pofuka duše in telesa z El Caminom. Še vedno mi nariše nasmeh do ušes pripetljaj pri 59. kilometru. Tisti dan je bila najina pot kar zajebana, žgoče sonce in veliko vzponov ter spustov po neutrjeni poti. Ko sva tisti dan končno prišli do cilja, se je pred nama pojavila tabla v obliki puščice z napisom »the way to the next bar« - tisti trenutek se je obema v očeh narisala krigla zlata, krigla mrzlega piva z mal pence, ki steče po kozarcu navzdol. Ooo, fak mi, yes…so, show me the way to the next bar! Ko sva hodili proti baru, sva na poti videli fantastično sobo z razgledom za spat. Pogled na most in reko, čista poezija. Takoj sva bili složni, da danes spiva tukaj, a da je zdaj čas za pivo, zato sva ogled svoje sobe v hotelu z milijon zvezdicami pustili za kasneje. In jst vem, da ti veš, da eno pivo ni nobeno, da tudi če se tako reče, ne gremo samo na enega. In tako se je najino »kofetkanje« zavleklo globoko v noč. Lepo je bilo, a čas je bil za spanje. Ker pa seveda alkohol človeka naredi lačnega, sva si pred spanjem probali narediti sendvič. Zaradi teme nisva videli nič, lučki pa sta bili na dnu ruzaka. BRAVO NAŠE! In tako sta sir in salama padala po tleh, samo na kruh ne. Valda sva pojedli, ker druge hrane imeli nisva. Zjutraj pa sem kot vedno prva odprla oči in pazi to, pred mano »speči« ptič. Mislila sem, da sanjam. Ko sem se dala v vertikalni položaj, sem videla še več »spečih« ptičev, za piko na i pa so jim družbo delale konjske fige. Čudna dekoracija sobe, si mislim v še wawiwiwi stanju, in rečem si, toliko o poeziji. In pol se spomniš, da tvoja soimenjakinja še spi in pomisliš kako zanimiv bo njen obraz, ko odprla bo oči. HAHAHAHAHA…in čakam, da se zgodi in potem se zgodi. Moram priznat, da mi ni bilo žal tam spat, ker njen obraz mi je naredil nasmeh pečenega mačka. Konec koncev sem tu zaradi dogodivščin, ki tako lepe in zanimive spomine delajo. Ja, lahko nama rečeš kar profi amaterčka. A zakaj? Ker nama je uspelo položit armafleks okoli "pokopališča" in ne na "pokopališče." Kdor zna, zna. ☺ Nočem vedet, koliko konjskega dreka sem prejšnji večer pojedla za večerjo. A kavo vseeno spili sva v družbi mrtvih ptičev in potem odpujsali sva novim dogodivščinam naproti.