Če je to moj zadnji zapis, katerega ti zdej bereš, potem sem še vedno z Uršo na džez festivalu v San Sabastianu.
BTW: moj odnos do džeza je za žile rezat in to vertikalno. Čist nepomemben podatek, vem. A vseeno, glasbi je vedno treba dat priložnost, zato še enkrat sm šla na led z džezom v ušesih.
Če greš na to pot zaradi glasbe, te bo pot vedno pripelje do nje. Prejšnje leto me je Portuguese Coastal Camino pripeljala do elektronskega festivala z dekanom prestižne angleške šole. Dan, ko sem na poti izrekla vse kletvice tega sveta, saj je bil v štartu plan prehodit 30 km. A zaradi zasedenosti v prenočiščih za pohodnike, sem morala narediti še dodatnih 5 kilometrov za počitek. Na podlago 30 km je dodatnih 5 nekako tako: če z avtom narediš po ovinkasti cesti 400 km in misliš, da si že na cilju pa ti rečejo, da moraš narediti še 150 km vožnje. Ja, popizditis. In do tistega albergua (beri: prenočišče za pohodnike) sem zadnje metre prehodila po vseh štirih, ker so bile noge ošamučene. Kafiči se tle odprejo čist prepozn za nas pohodnike in tako ostala sem brez vode. Ko sem končno prišla do prenočišča, sem na vhodu zagledala korito z vodo. Šlo mi je na jok od sreče, sezula sem superge in nogavice in zarila gola stopala v korito. Bazenček. Lahko da pretiravam, a iz mojih stopal se je kadilo. Razširjene žilice so me zaradi vlage prestrašile, da morala bom izstopiti iz te igre. A me je, lastnik prenočišča pomiril, da je to normalno, ker je vlaga letos še posebej na udaru. Sesuta sem tukaj rezervirala kar dve noči, da si noge opomorejo. »Ni problema,« je rekel. »Če ti ni težko spat z dvanajstimi rejvarji v sobi.«
Začela sem se smejat in mu odgovorila z vprašanjem: »Imate hladno pivo?« Po tušu sem si odprla tisto hladno pivo in po parih požirkih na posestvo vstopi angleški dekan. Dekan v službi, v prostem času kitarist. Seveda sva se takoj zaštekala. Tudi on je bil utrujen in si je želel samo dobrega počitka. Do večera nama je šlo dobro, a potem so se zbudili rejvarji. Vsi naspani, spočiti, razposajeni, željni spet zabave. A dva od njih nista bila za stvar, zato sta nama ponudila karti za festival. In vem, da veš, da ni težko porinit žabe v vodo. In tako odpujsala sva z rejvarji proti plesišču, tam plesala sva vso noč. Tiste popoldanske bolečine v nogah nisva več čutila.
Ko smo prišli zjutraj s taksijem nazaj do prenočišča, so ostali šli spat, jst pa na pot. Še prej sem si privoščila kavo, ter poklepetala z ovco, ki mi je prišla delat družbo. Zame je bilo to prvo jutro brez vlage v zraku, sonce mi je pred sedmo zjutraj božalo moj obraz, zato se mi ni zdelo težko nadaljevati poti. In tako sem z nič spanja in malo počitka odplesala še 25 km, zraven pa sem molila, da mi ne bi bilo treba delat še dodatnih kilometrov. Če muzika špila v pravo smer, človek zmore vse. Vedno bom lahko z nasmeškom na obrazu rekla, da mi je veliko življenjskih nasvetov dal priznani angleški dekan, ki mi je med drugim rekel: »Edina prava šola, je prava šola izven ustanove.«
Rada bi se zahvalila moji profesorici za angleški jezik, po rodu Angležinji, ki se ji je po krvi pretakal vrhunski angleški humor, ki ga še danes obožujem. Bila je zahtevna, zajebana prfoksa, majhna, debeluštna, črnih las je vkorakala v učilnico proti svoji mizi, svoje velike prsi dvignila z rokami in jih postavila na mizo in potem rekla: »Good morning everyone.«
Njeno teženje se je obrestovalo, saj vrata v svet so danes znanje tujih jezikov.
V glavnem, če se od dneva tega zapisane ne oglasim po petih dneh, to pomeni, da sem si okoli trebuha ovila kamne in v Atlantiku naredila samomor. Šala. Danes sem tukaj zaradi družbe, zabave. Vsi ti spomini mi bodo pomagali ostati nad gladino, ko/če vse bo padlo v Atlantik.