Vse poti vodijo v Santiago pred mogočno katedralo svetega Jakoba. Ni je težko najti – samo slediš toku pohodnikov, ki so kot reka znojnih, žuljavih in trmastih duš, usmerjena v isti epicenter. Tu se odisejada zaključi. Na trgu mrgoli popotnikov, ki jim je uspelo priti do konca. Nekateri izgledajo kot po hudi bitki pri Termopilah, drugi imajo izraz na obrazu, kot da se jim je pravkar prikazala Marija, tretji pa gledajo v nebo z očmi, kot da so videli E.T.-ja, ki jim maha iz vesoljske ladje.
In potem so tu še turisti – ti veseli gospodje in gospe, ki so v Santiago prišli z avtobusom, avtom ali celo letalom. Njihova obutev je čista, brez ene same praske, nogavice dišijo po svežem mehčalcu, in ja – v rokah držijo spominke, še preden so sploh stopili v katedralo. Medtem pa mi, “resnični” romarji, za spominek nosimo brazgotine, žulje in vonj, ki ga ne spraviš iz majice niti po treh pranjih.
Trg je poplavljen z uličnimi prodajalci spominkov (ker kdo pa ne rabi še enega magnetka za hladilnik, ki bo čez en mesec padel za zamrzovalnik), ter glasbeniki, ki vztrajno preigravajo Galicijske melodije, dokler ti ne ostanejo v glavi bolj trdovratno kot kakšna reklama za pralni prašek. Mesto je polno lokalov, restavracij in trgovin. Tukaj kraljujejo hrup, turisti in denar. Skratka – nazaj v kapitalizem, v cirkus, ki ga nikoli nisem marala. Če si upal, da te bo na cilju čakala rdeča preproga in orkester, ki ti bo zaigral »We Are the Champions«, se motiš.
Santiago me nikoli ni pripeljal do “orgazma”, kot ga doživljajo nekateri romarji, ki v ekstazi jokajo, objemajo vse okoli sebe in se fotografirajo, kot da so pravkar osvojili Mount Everest. Zame je Santiago bolj kot tisti tip, ki po dobrem seksu reče: “S tabo se vidim do konca svojih dni.” Takrat ti ostane samo ena misel: Gospod, tisto črno pištolo še imate?
Priznam pa, da sem prvo leto potočila solzo. In to ne zato, ker bi me prevzela transcendentalna lepota cilja, ampak ker sem sama sebi dokazala, da sem dovolj trmasta, da med Potjo nisem vrgla “Puškina v koruzo” kljub bolečinam, ki so bile hujše od maratona na žerjavici. Takrat so mi doma rekli: “S Tino še na štart ne bosta prišli, kaj šele na cilj.” No, pa sva jima zaprli gobce. Čeprav, priznam, verjetno bolj v hecu kot zares.
Prvo leto sem celo romantično šla k spovedi. Skoraj eno uro sem sedela pred duhovnikom, ki je govoril samo špansko in angleško, jaz pa v slovenščini naštevala grehe. Tip je medtem gledal v telefon in se smejal kot najstnik na TikToku. V katedrali jih je osem, teh spovednic, pravi “drive-in” sistem za grehe. Zadnji dve leti sem ta del preskočila – brez greha tako ali tako ne znam živeti in iskreno, za nobenega mi ni žal.
Za mene je vedno bila pomembna Pot, ne cilj. Santiago je samo pika na i, lep zgodovinski okvirček za potovanje. Se pa spodobi, da mu namenim nekaj spoštovanja. Konec koncev govorimo o mestu, kjer so v 9. stoletju odkrili domnevne posmrtne ostanke apostola Jakoba. To odkritje je bilo takrat največji “marketing hit” srednjega veka – zahvaljujoč temu se je Santiago prelevil v eno najpomembnejših romarskih središč Evrope, skupaj z Rimom in Jeruzalemom.
In da se ne hecamo – Santiago danes obišče več kot 500.000 pohodnikov letno. Ja, polovica milijona ljudi se odloči, da bo prostovoljno hodila dneve in tedne, dobila žulje, pila sumljivo vino v majhnih vaseh in spala v sobah s smrčači, samo zato, da pride do te katedrale. Če to ni čudež, potem ne vem, kaj je.
Ampak zame bo ostalo enako: Santiago ni cilj, temveč samo glasna točka na koncu. Resnična magija se zgodi na Poti – tam, kjer si sam s svojimi nogami, glavo, bolečino in vsem, kar prinese življenje.
Mimogrede, Santiago de Compostela se ne bi znašel na zemljevidu romarjev, če ne bi bilo ene legende, ki je tako neverjetna, da še danes ne vem, ali so ljudje v srednjem veku imeli res bogato domišljijo ali pa so takrat pili še močnejše vino kot mi na Caminu.
Legenda pravi, da je apostol Jakob po mučeniški smrti v Jeruzalemu nekako končal v Galiciji. Kako? Njegovo truplo so prijatelji lepo položili v kamnito barko brez jadra in brez vesel. Ta “čudežna ladja” je potem sama od sebe, gnana z božansko močjo (ali pa z močjo vzhodnega vetra in dobre zgodbe), priplula čez cel Mediteran, mimo Portugalske, direktno v Galicijo. Da bi bila legenda še bolj filmska, so jo kasneje dodatno začinili – barko je ob obali spremljal čudežni konj, ki je ob padcu v morje skočil nazaj ven ves prekrit s školjkami. In zato je školjka pokrovača še danes simbol Camino de Santiaga.
Skratka, če se ti zdi, da je tvoja pot bila polna čudežev – verjemi, v primerjavi z barko brez vesel in konjem, ki pride iz vode kot morski superheroj, smo mi samo amaterji.