Ker smo včeraj dobili še en večer s Portugalcema, se je večerja spet zavlekla – tokrat do 22:00. Saj veste, z njimi se vedno konča s polnimi krožniki, praznimi kozarci in dolgimi pogovori. Med večerjo smo delali plan za naslednja dva dneva, predvsem kje bomo spali v Santiagu. Saj tam mrgoli pohodnikov in turistov, in čeprav je izbira prenočišč ogromna, lahko hitro ostaneš brez postelje – ali pa se boš moral pošteno nahoditi še po mestu. Meni je bilo vseeno, kje spim, ostali pa so vztrajali, da hočejo biti v centru. Klasično – jaz bi bila zadovoljna z ležiščem v kleti, oni pa skoraj s pogledom na katedralo. Klicali smo kar nekaj prenočišč, dokler nismo našli enega, kjer smo lahko skupaj. Kaj naj rečem – bližje ko smo cilju, več je zabave. In naslednja dva dneva zagotovo ne bosta nič drugačna.
Ko smo prispeli v prenočišče, so ostali šli v kuhinjo še nekaj pojest, čeprav so eno uro prej že pojedli ogromno večerjo. Jaz pa sem se elegantno opravičila in odšla spat. Kronično pomanjkanje spanca me je že davno spravilo na rob, tako da je bila postelja moj najlepši romantični zmenek.
Zjutraj pa spet štart ob 6:30. Massimo in Anita sta šla na kavo na bencinsko postajo ob poti, jaz pa si je nisem privoščila – preprosto zato, ker še nisem opravila velike potrebe, in tista kava bi zanesljivo zbudila tudi mojo prebavo. In res se mi ni dalo na brzino iskati grma. Romantika Caminota gor ali dol, ampak kakšne stvari so pač boljše v udobju stranišča.
To jutro sem bila res zaspana. Na telesu se je začelo poznati, da vsak dan vstanem prezgodaj, da bi sploh še optimalno funkcionirala. Par dni nazaj smo se z Anito in Massimom odločili, da skupaj prehodimo še pot do Finisterre in Muxie. A to jutro sem se premislila – odločila sem se, da se do Finisterre kar lepo peljem z avtobusom in tam ostanem nekaj dni, da se naspim kot človek. Ko smo bili spet zbrani v baru na jutranji kavi, sem jima povedala slabo novico. Italijanska čustva so šla v višave, jaz pa sem poskušala ostati mirna. Obljubila sem, da se dokončno odločim do konca današnje etape.
Potem sva z Viktorjem ubrala svoj tempo, ker sva hodila hitreje. Pot je bila asfaltirana, zato sem med hojo kar spisala zapis o prejšnjem večeru. Nimam pojma, mimo česa sem hodila – sledila sem samo ritmu Viktorjevih superg. Kar naenkrat pa je zvok utihnil. Mislila sem, da sem zašla, preverila aplikacijo – bila sem na pravi poti. Očitno je imel Viktor “opravke” v gozdu.
Nadaljevala sem do vasi, kjer smo nameravali kupiti hrano. Vas je bila 4 km od prenočišča, seveda v klancu. Ustavila sem se pred trgovino v senci in jih čakala. Čakala sem 45 minut, potem pa sem se odločila za rešilni paket: pivo in cigarete v bližnji restavraciji. Brez cigaret nisem ravno “prijazna Tina”, pa tudi pivo zna rešiti marsikatero živčnost. Ravno sem končala, ko me je poklical José in rekel, da so v trgovini. Hitro sem spila še zadnje 3 požirke piva in šla k njim – oni pa iz trgovine ven praznih rok! Na moje vprašanje »Zakaj?!«, so odgovorili, da gremo najprej nekaj pojest v restavracijo, potem pa nazaj v trgovino. Rekla sem jim, da je to čisti idiotizem – zakaj ne zdaj, če smo že tu? Ampak ne, Španija in Italija očitno ne znata preživeti brez hrane niti eno uro.
In res – šli smo v gostilno. Jaz sem pojedla hamburger, oni pa trihodni meni. Če ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela, da lahko kdo po večerji, zajtrku in malici stlači vase še kosilo za tri. Meni pa je ta postanek trajal skoraj dve uri in živčnost je naraščala. Na koncu sem jih pustila za sabo in se sama podala naprej.
Vzpon ni bil tako grozen, kot je izgledal na aplikaciji – nisem pobirala pljuč s tal, senca pa mi je bila zvesta spremljevalka. Kmalu sem prišla v luštno vasico, okrašeno z lučkami. “Spet fiesta,” sem si mislila. “Spet bom brez spanja.” Ostali so prišli za mano čez pol ure. Ko sem vstopila v prenočišče, so bili notri že drugi pohodniki, njihovi obrazi pa so izgledali kot da so pravkar prišli s pogreba. Za trenutek sem pomislila, da sem res zašla v mrliško vežico. Zato sem bila še toliko bolj vesela svoje klape, ki vedno prinese nasmehe in šale.
Po tuširanju in pranju oblačil pa – poka-poka! Najprej sem mislila, da je novo leto ali da so nas postavili na fronto. Z Anito sva se šalili, da so nam pripravili dobrodošlico, saj smo tako rekoč že na cilju. In ta je bil boljši kot Santiago – vsaj tu je vladal mir, če odmislimo pokanje.
Zvečer smo se zbrali v kuhinji. Viktor nam je pripravil sadno solato z jogurtom, potem pa je spet sledila italijanska romantika. Massimo je predlagal, da jutri odidemo v Santiago že ob treh zjutraj in pridemo ob šestih, ko je mesto prazno. Kivi se mi je zataknil v grlu. Odgovorila sem mu, da jaz nisem zaljubljena in da ne rabim delati vtisa na nekoga – jaz rabim spanec! To je višek moje romantike. On je bil razočaran, Viktor in José pa na moji strani.
Sem pa imela dobro novico – povedala sem jima, da grem z njima do Finisterre peš. Volk sit, koza cela. Ta dan smo prehodili 35 km.
