V petek, ko smo z ekipo prispeli v Finisterre, sem jim dala nekaj dni oddiha, da si vsi malo oddahnemo drug od drugega — pred nami je še kar nekaj izzivov, glavni prihaja v torek. Rekla sem jim, da se v nedeljo dobimo pri svetilniku zaradi sestanka o 120-kilometrskem izzivu, potem pa še lep sončni zahod — ker potrebujemo malo lepote, ki jo vzamemo s sabo na pot. In kdo se je pojavil, kdo pa ne? Čakala sem kot popolna idiotka, ko mi je končno počila živčnost, sem zgrabila telefon in najprej poklicala Berlinčana, ga vprašala, kje hudiča sta ostala disciplina in red. Vprašal me je, ali je že nedelja — mislil je, da je še sobota — in mi povedal, da se je s Pobalino, Vsemogočnim in Tino ujel v tistem zloglasnem hipijevskem baru.
Odložila sem, kadeča se od besa, in poklicala Pobalino, da jo spomnim, da sem od nje prosila samo eno — naj ekipe ne vleče v tisti prekleti bar. "Saj veš, da se name ne moreš zanesti," je rekla. Vulkan v meni je eksplodiral. Lava je letela na vse strani. Bila sem besna nase, ker sem zaupala nekomu, ki je očitno tako nezanesljiv. Že sam ta odgovor bi zaslužil dobro klofuto. Malo jim popustim, pa gre vse v roglje. Popolno. Ko sem jim rekla, naj takoj primejo rit in gredo k svetilniku, so mi v grobem sporočili, naj se poberem, ker se imajo preveč fajn in resnega pogovora nočejo. Super, ravno to sem rabila. Tako sem se odpravila proti baru, popolnoma pobesnela.
Ko sem prišla tja, je Berlinčan plesal na baru, Vsemogočni in Pobalina sta bila na mizi, edino Tini je bilo dovolj pameti, da je plesala na tleh. Nisem imela pojma, kako se lotiti cele scene, zato sem najprej stopila do natakarja in mu strogo naročila, naj jim ne natoči več niti kapljice pijače. Ko se je druščina čez uro le pomirila in sem jih spravila iz bara, smo se odpravili na 3-kilometrski vzpon do svetilnika — jaz sem se peljala s turističnim vlakcem ČUKI-ČUKI, oni pa so tekli zraven. Toliko preklinjanja nisem slišala od njih, odkar smo nazadnje brutalno plezali po Caminu. Ampak so si sami krivi — morali so znojiti alkohol iz sebe.
Pri svetilniku smo imeli dolg pogovor o torkovem izzivu, nato pa smo uživali na fantastični zabavi ob sončnem zahodu. Niso razumeli, zakaj so morali teči gor samo zato, da bi spet žurali. Povedala sem jim, da je to kazen, ker se niso držali plana, in da nas čez teden čaka še skupinski šprint navzdol, kot ogrevanje za torek. Ko sem si včeraj pogledala aplikacijo, sem ugotovila, da moram prehoditi 110 km, ne 120 — ker sem se odločila hoditi nazaj proti Santiagu, ne iz Santiaga v Finisterre. Ker grem po drugačni poti, je verjetno krajša. Ali pa aplikacija laže. Ampak vedno je bolje pričakovati več kilometrov kot manj, da se izogneš psihičnemu zlomu.
Ker bom prišla sredi noči ali zelo zgodaj zjutraj, sem poklicala Danija, ki vodi hostel v Santiagu, in mu razložila situacijo. Ponoči nihče ne dela, zato mi je dal kodo za vrata in številko postelje, da se lahko prijavim tudi po nočnih urah.
Kot vedno je Finisterre zasijal v vsem svojem sijaju, z odlično družbo. Vsakič, ko pridem tja, sem zvesta — bivam v istem hostlu s teraso in bazenom, blizu plaže Mar de Fora. Lastnik je starejši gospod, ki oddaja čudovito energijo. Ime mu je Dito. Seveda sem spoznala tudi čudovito žensko po imenu Rebeka, ki je tam na počitnicah z očetom. Ta hostel je njen drugi dom. Prihaja vsako leto. Prehodila je že več poti Camina. Medicinska sestra iz Valencie, zabavna in inteligentna, z velikim srcem. Takoj sva se ujeli. Je tudi odlična kuharica — naučila me je peči paello. Njena je bila vegetarijanska, ker njen želodec ne prenese dobro mesa, čeprav si ga privošči dvakrat na mesec, ker ga pač obožuje. Njen jutranji ritual je hašiš džoint. Vedno nasmejana. Nič čudnega.
Všeč mi je predvsem, ker je tako z nogami na tleh in si ne dela nepotrebnih misli o vsem — redka lastnost pri ženskah. Tudi zelo lepo vzgojena je. Njenega očeta kličem Papa, in mu je to všeč. Obožuje ples in zabavo. Res mi je prirasel k srcu. Rebeka in njen oče imata čudovit odnos, prav takega kot jaz s svojim — le da bi moj oče lahko bil malo bolj sproščen, čeprav to nadoknadi na druge načine. Moram ga klonirati — takih moških pač ne delajo več.
Dan, preden sem zapustila Finisterre, sem obiskala Margo, ki vodi hipijevski bar, kjer se je moja ekipa nadrla. Spoznala sem jo lani, ko sva s Francozom prehodila 90 km. Letos me je povabila k sebi domov — kjer ima ogromen trampolin, bazen, savno … in čudovit vrt. Bilo je tam še nekaj drugih, zabava pa je trajala do ene zjutraj. Ne vem, kaj je bilo v tistih mesnih kroglicah, ki mi jih je postregla za večerjo, ampak srana, ki mi je prišla iz ust, je vse do solz spravila v smeh.
Naslednje jutro sem ujela še snažilko, ki dela v hostlu, kjer sem bivala. Tam je že leta, postali sva prijateljici. Vedno nasmejana, njeni objemi topli in iskreni, sledi jim še plaz poljubčkov. Energija med nama pač deluje. Ime ji je Kristina. Ko me je zagledala na terasi ob kavi, je zavpila "Tina!". Bili sva iskreno vesele druga druge. Bil je tam tudi Jose — tip, ki sem ga spoznala lani v Santiagu, kasneje pa sva se družila še v Finisterru. Je kuhar, in meso z žara, ki nam ga je pripravil, je bilo sočno. Ob jedi sem kar prepevala. Berlinčan se je napihnil kot žaba, ampak jebiga — jaz sem šefica te ekipe.
Vsi ti ljudje, ki sem jih spoznala v Finisterru, so me napolnili z energijo in lepimi spomini, ki jih bom potrebovala za torkov izziv. To je moja druga družina — kjer nikoli ne zmanjka veselja ali smeha. Hrana je neverjetna, brbončice kar plešejo od užitka. Prvi dan smo imeli žar, drugi dan paello, tretji dan spet žar. Španci obožujejo glasbo, in tudi te ni manjkalo.
Ampak spet je bil čas za tiste težke slovose od čudovitih ljudi, ki bi jih z veseljem vzela s sabo na Pot. Ampak življenje gre naprej, jaz pa se vračam proti Santiagu. Ti ljudje bodo pri meni vedno dobrodošli, če bodo kdaj obiskali Slovenijo. In postelja me čaka v Valencii, če kdaj pridem tja — in bom, zahvaljujoč Rebeki in Papi. Na koncu so mi vsi moji ljudje podpisali 5-evrski bankovec, ki ga nikoli ne bom zapravila, ker je to eden najlepših spominov, ki sem jih nabrala.