Noč v prenočišču je bila tako fantastična, da sem šla spet spat na kavč v jedilnici. Lastniki prenočišča so se namreč odločili, da bodo ugasnili prezračevanje in sem bila ob polnoči mokra za ožet. V eni večji sobi nas je spalo namreč 50. Temperatura posameznega človeka pa je koliko, 36? Sedaj pa izračunaj. Ena sama zatohlost in znojenje. Moje noge so se kljub slabemu spancu ta dan počutile olimpijsko. Včerajšnja bolečina je izginila in tako sem noge lahko dala v sedmo prestavo. Za piko na i pa me je spremljalo oblačno vreme. Kaj češ lepšega. Ljubim take dneve. Impresionirana sem bila nad zmogljivostjo svojih nog in hitrostjo in, da mi niti današnji vzponi niso delali križa. En sam nasmeh me je bil na poti. Srečna kot otrok na igrišču. Nepozaben dan. Toliko osebnih rekord na tej etapi, da jih bom težko kdaj presegla. Če me zadnje čase nihče ne impresionira, potem moram pač sama sebe. Tako mi je uspelo prehodi Pot iz Iruna, kjer se uradno začne ta pot v 24 dneh. Iz Biarritza kjer je bil moj štart pa v 25 dneh. Uspelo mi je tudi parkrat preseči številko 50 kar se dnevnih kilometrov tiče, kar je tudi bila moja želja. Trenutki, ko greš preko sebe in se na koncu lahko samo še smejiš, ko ugotoviš, da zmoreš, če je le volja dovolj močna. Tako kot potrepljaš svojega psa za dobro opravljeno delo in mu rečeš: "Good boy" sem jaz potrepljala svoje noge in rekla: "Good girls."
Če sem prejšnje dni hodila več ali manj sama na Poti, sem ta dan prehitela saj 500 ljudi. Te so bili oblečeni v lepa oblačila, ki smrdijo po mehčalcu in parfumu. Ženske z make up-om, lepimi frizurami, nalakiranimi nohti, ki se slikajo ob vsakem kamnu, ki kaže koliko kilometrov je še do Santiaga. bruham Moški v roza majicah, na hrbtu pa nosijo sto gramski nahrbtnik. Moja duša se je drla in si mislila, pičkice, da še na teh 100 km ne zmorejo dati nase nahrbtnika in nesti vso svojo prtljago za 5 dni. To dajo šerpam (beri:taxi). Ma sramota za moški spol. Dej teh 100 km raje naredi doma, okoli hiše ali bloka in si ne delaj sramote. Jaz za 100 km sploh ne bi spakirala nahrbtnika. Hodijo pa kot bi bili na pogrebu, počasi in zamorjeno. Recimo da razumem, a vseeno se lahko iz njih delam norca in zavijam z očmi. To ni več Camino de Santiago, ampak Camino de Money. Če se je le dalo sem ta dan izbrala pot ob cesti, ker nisem želela hoditi v tej hordi. Kot na Celovški cesti zjutraj sredi delovnega tedna. Živčna vojna.
Kakorkoli, 2 avtobusni karti za Finisterro sta kupljeni. Tam sledi kvaliteten 69-urni počitek, da se naspim, spočijem in posušim žulj, ki je danes nastal. Ta se je naredil na najbolj napačnem mestu, sploh za današnje kamne na poti. Bolelo je kot prasica, a me ni ustavilo. Danes bi me lahko ustavil samo avto ali kolesar, če bi me zbil. Tako hitro kot sem prišla v Santiago, sem še hitreje šla ven iz njega. Sem se vrnem spet v nedeljo zvečer in potem naslednji dan štartam novim zmagam naproti. Čaka me sprehod do Finisterre in potem še celotna dolžina Portugalske. Se beremo v torek.
