Mnogi so mnenja, da moja služba ni naporna. Drži, nisem cestna delavka, niti ne čistilka, ki žal mora čistiti tuj drek, ker se nekateri ljudje tudi na školjko ne »znajo« usesti. Niti nimam opravka z milijoni. Imam sicer opravka s številkami ampak na malo drugačen način. Delam z ljudmi, ki to niso otroci, sicer bi bilo res lahko, se mi zdi. Otroka lahko naučiš, »staremu« kozlu pa težko še kaj dopoveš. Hudičeva železna srajca. Ne morem reči, da sem osebna trenerka, ker je težko razložiti oziroma se mi ne da razlagat na dolgo in široko, pa naj pri tem ostane. Lahko bi rekli tudi deklica za vse. V svojem studiu sem od psihiatrinje, čistilke, urednice za glasbo do natakarice. Nisem strokovnjakinja za nutrije, lahko pa sem profesionalna amaterka za nutristiko. V službi mi je vse prej kot dolgčas. Veliko se dogaja, gre in pa ne gre za monotonost. Smeh pa je tisti glavni, ki se ga sliši čez cel studio. Misija opravljena.
Ko sem se začela ukvarjati s tem poslom je bil moj cilj narediti ljudem telovadbo prijetno in zabavno. Ker, roko na srce, trem četrtinam ljudi je telovadba nujno zlo. Mogoče zato, ker se je lotijo nepravilno. Za ubit voljo do športa so, po mojem na prvem mestu krive skupinske vadbe, saj se v tem istem »loncu« kuhajo športni, manj športni, nešportni, suhi, okrogli, mladi in starejši. In kako bodo nešportni, manj športni in okrogli vzdržali tempo treninga, ki je zasnovan za kondicijsko dobro pripravljene. Ne bodo in tu se veselje neha. Po službi pa se ljudje le radi malo sprostimo. Moja naloga je: združiti vse zgoraj napisano. V svoji službi res uživam in mi je skoraj hobi. A tako kot vsaka stvar tudi ta terja svoj davek. Sto ljudi, sto problemov in tegob. Ko se nam pokvari pralni stroj, pokličemo serviserja, da nam ga popravi. Novega kupimo, če ugotovimo, da je popolnoma fuč. Kaj pa, ko zaškripa pri ljudeh? Zapri oči in se daj v kader, v prostor v katerem se v enem dnevu zamenja 30 žensk, starih med 25 in 60 let. Vsaka ima svoje želje, pričakovanja in da ne pozabim značaj. Trideset različnih osebnosti in vsaki se dobro posvetiš, saj si zato tam. Zdaj pa odpri oči, pa reči, da je delo lahko. Mogoče bi samo še omenila: slabo vreme, nizek pritisk, menstruacijo, polno in prazno luno in potem ponovimo »vajo« saj je mesec naokoli.
Vsak človek ima svoje razloge, zakaj gre na Pot. Eni zaradi športnih dosežkov, drugi zaradi telesne kondicije, tretji uživajo v razgledih, četrti se radi družijo, peti grejo hujšat, šesti zaradi miru, sedmi zaradi zdravstvenih razlogov, osmi se gredo umaknit od vsakodnevnih službenih, družinskih in drugih obremenitev. Razlogov, zakaj gremo, je nešteto. Zakaj grem jaz? Rada imam izzive in zato, ker mi je tam lepo. Lepota narave in osebna svoboda, da lahko neobremenjeno izbiram svoje cilje. Brez motečih faktorjev. Umik od ponorelega sveta v svet tišine in miru. In pa zaradi zmage moje volje, da kljub naporom z lastnimi silami premagam veliko razdaljo. Tako se počutim živo.
Pot je zame dobra droga. Ko greš enkrat, ne boš šel zadnjič. Odklop od realnosti, ki ga vsak od nas z normalnim IQ-jem rabi, da se mu ne sname. Jaz se grem na to pot odpočit od ljudi, misli in problemov. Grem se resetirat in se zabavat na svoj način, saj je to tudi namen dopusta.
Zaenkrat sem mlada toliko, da se mi še ne leži 14 dni na plaži in se na njej obračati kot čevapčič, tudi 5-urne kave niso zame. Ta trenutek je to zame živ dolgčas. Ne moram reči, da te cona udobja dela živega, prej te uspava, med tem, ko cona neudobja naredi ravno nasprotno. A vsak tele ima svoj veselje in Camino je moje veselje. Žal, letos nisem šla samo zaradi veselja.