Ena najlepših lastnosti Jakobove poti, je združevanje ljudi različnih generacij, narodnosti in nagibov. Pogovori z drugimi pohodniki, ki imajo isti cilj, isto pot, a povsem drugačne razloge zakaj, so poživljajoči. Seveda sem se raje družila s tistimi, ki so imeli podobne razloge kot jaz. Če dodamo še dobro energijo, potem res ne vidim razloga zakaj se ne bi malo skupaj zahaklali.
Tako sem s Hello Kitty dva dni preživela v Finisterri. Samo, žal. Kdo je Hello Ketty?
Kitty sem prvič na Poti zagledala v naravnost fanfanfantastičnem prenočišču. V kraju Guemes. Lastnik je po videzu kot Božiček, duša prav tako. On si zasluži svoj list »papirja« zato o njem drugič. Tu sva spali v isti sobi skupaj z njenim bratranec, ki je šel na to pot z njo. Takrat nisem vedela, da gre za bratranca, mislila sem, da sta par, saj sta se držala bolj zase. Šele proti koncu sem izvedela, da temu ni tako.
V Finisterro sem prišla en dan pred njo. Tudi ona je prišla z busom, medtem, ko se je njen bratranec odločil, da bo šel peš. Tako je imela prvič na Caminu malo miru in več osebnega prostora. Imela sem priložnost z njo klepetat in se zabavat. Po rodu je Italijanka, a ima nekaj korenin tudi na Škotskem. V Manchestru študira biologijo in znanost. Punca drobcene postave, kodrastih rjavih las, svetle polti, s prekrasnim nasmehom in nežnim glasom. Ravno prav govori, ne preveč. To ni bil njen prvi Camino in niti ne zadnji. Prvi je bil Frances in ta ji je zaenkrat ostal v najlepšem spominu, saj ga je prehodila brez bolečine. Na letošnjem ni bilo tako. Takrat je šla na pot s sestro. Pri njej je imela tudi več prostora za dihat. Ni bila kot hobotnica, ki se ti prisesa na telo. Ne moreš vedet, če ne sprobaš. Na drugega se je odpravila sama. Želela je spoznati »šolo« izven šole. Hotela je čutiti kaj je včasih bila. Želja po srečanju s samim seboj. Na letošnjega pa je šla, ker je enostavno pogrešala dolge sprehode. Se pravi, z enakimi razlogi kot jaz.
Tako sva prvi skupni dan preživeli na plaži blizu prenočišča. Zaradi njene majhnosti in bonace, saj je bila skrita pred vetrom, je to moja najljubša plaža v Finisterri. Na večer sva se odpravili proti svetilniku. Spet. Dan prej sem se šla sama gor poslovit. Lepšega pogovora si ne bi mogla želet ob zadnji skupni predstavi: KO SONCE ZAHAJA NA KONCU SVETA. S poceni vinom v plastičnih kozarcih. Lej, tetrapaka in plastike ne moreš razbit. Štekaš? Naslednji dan pa sva se skupaj znašli v kuhinji in naredili najboljšo pohodniško solato po receptu: prenočišče Guemes. Razložim drugič, če se mi bo dalo. Tisti dan pa je pešaka na rt prispel tudi Fillipe, zato sva se odločili, da nam naredimo zadnjo večerjo. Rada kuha z glasbo, tako kot jaz. Solata je bila fenomenalna, pivo tudi. Fillipe se je počutil fantastično, tok fantastično, da je kadil moje cigarete in pil alkohol, tega sicer nikoli ne konzumira. Zelo redke so te priložnosti. In tako se zgodi, da ti je naslednje jutro tako slabo, da greš ven na cesto spustit bruhico rdeče barve, s pridihom testeninskih metuljčkov in potem nazaj spat v avlo, saj je tvoja postelja enostavno predaleč. Med bruhanjem in večerjo pa smo se družili s klapo, ki sem jo spoznala par dni pred Santiagom in naš skupni imenovalec je tudi razpad sistema v Santiagu. Bili smo na koncu sveta, zato je bilo veselje še toliko večje in tako so padale runde in spominjanja s Poti. Hello Kitty, Fillipe, Aleksander Veliki, Eva, Alberto in Poalo, krasna družba. Lep prvi del zaključek Finisterre. Tega se saj spomnim, drugega bore malo. Še zdej me zaboli glava, če se spomnim kakšen boj za »preživetje« je to bil. Đizs! Naslednje jutro smo se vsi dobili v baru na kavi in potem smo skupaj odpeketali na plažo spit zadnji dve pivi.Tam smo se poslovili. Bil je lep podaljšan vikend, podaljšala bi ga še za malo, a sem bila žal že zmenjena za zadnji sprehod v Santiagu.
Kitty je stara komaj 20 let, doživela je že mnogo. Toliko, kolikor mogoče nekateri ne bodo v celotnem življenju. Polna življenja, optimizma in z mnenjem. Zraven nje si kot maček ki prede. Čisto razumem Angusa zakaj se je zatreskal v njo. Takemu človeku lahko ob slovesu samo rečeš: »Pokliči me, ko se ti bo spet luštalo po dolgih sprehodih.«
Obžalujem samo to, da je nisem spoznala prej.