Pozdravljeni, moje ime je Tina in sem Caminoholičarka. Dobrodošli v moji kronični, neozdravljivi in čudovito nalezljivi obsedenosti: hoji. Camino je romarski fenomen, pri katerem se ljudje prostovoljno zbujajo ob nečloveških urah, navlečejo nase prepotene nogavice, pojedo sendvič, ki bi ga Gordon Ramsay besno zalučal v smeti, in se odpravijo na pot.

Ta blog je zbirka zgodb, znoja, absurdnih misli ob sončnih vzhodih in dogodivščin z velikimi imeni, ki jih nosim s seboj v glavi – od Vsemogočnega (za milost in potrpežljivost) do Berlinčana (za disciplino, red in mir). Če vas zanima Camino brez olepševanja, poln sarkazma, surovih čustev in občasne fotografije sendviča brez duše – potem ste na pravem mestu. Zbrana zbirka s Camino poti – tistih epskih, blatnih, prašnih, od sonca požganih in pogosto prekletih dolgih sprehodov, ki skupaj tvorijo eno veliko ljubezensko zgodbo med menoj, potjo, tišino, izzivi in mojimi stopali.

Hodim, ker obožujem tišino in naravo. Ker uživam v divjem kontrastu med »kako čudovito« in »jebemti«. Ker me ljudje na poti vedno znova presenečajo. Ker so izzivi odlični sogovorniki, ko ti crknejo slušalke. Ker je pivo po 40 prehojenih kilometrih bolj sveto kot katerakoli maša v katedrali. Na poti srečujem vse mogoče ljudi – od pogumnih do izgubljenih in takšnih, ki resnično verjamejo, da so »na iskanju smisla življenja«. Jaz? Večinoma iščem senco in hladno pivo.

To je moj Camino svet: surov, nasmejan, izčrpan in rahlo omotičen od preprostosti življenja (pa tudi malo od tistega piva v baru ob enajstih dopoldne – če si upate, me sodite). Če ste tudi vi Caminoholik – ali pa preprosto radi berete o tem, kako se ljudje prostovoljno uničujejo v iskanju notranjega miru – potem je to vaš prostor.