Včeraj sva spali v hribih, kar običajno pomeni dober spanec, saj se zvečer kar lepo shladi. Zadnje tri kilometre pred zaključkom včerajšnje etape sem mami rekla, da grem po cesti, čeprav je bila daljša za en kilometer. Meni se je pač hodilo. Ko sem prispela v vas, sem seveda zavila v bar – ne zato, ker bi bila žejna, ampak ker sem vedela, da tu ni ne trgovine ne restavracije. Torej bodo vse stvari za preživetje v lokalu. Natalija je šla naprej v prenočišče.
In ravno ko sem naredila prvi požirek piva in začela uživati v svojem zenu, me pokliče Natalija. Dreči, da ne zna odpreti hladilnika. Vprašam jo, kaj ji bo hladilnik, če pa nima nobene hrane pri sebi. Ona: »Ne vem.« Krasno. Spet ena francoska drama brez pametnega razloga. Povem ji, da sem v baru in da trgovine ni v tej vasi Čez 10 minut je že pri meni, vsa nasmejana. Res ne znam biti jezna nanjo dlje kot tri minute.
Razložim ji še enkrat, da ni trgovine in da bova tukaj jedli. Seveda mi ni verjela. Spet sva pri čarobni besedi »No«. In se gre sama prepričat – ter 10 minut muči ubogo gospo v baru. Jaz sem medtem imela svoj zen. Ko je dobila potrditev vsega, kar sem ji že jaz povedala, mi to hoče povedati nazaj. Ustavim jo z: »UTIHNI TAKOJ! Vse to že vem. Usedi se in miruj. Predvsem z jezikom.« Začne se smejati. Aleluja, dojela je, da rabim tišino.
Odločili sva se, da kar takoj naročiva kosilo, saj se nama kasneje ne bi dalo hoditi nazaj v bar. Naročili sva mešano solato s testeninami. Zelenjava je bila iz domačega vrta in moje brbončice so to zaznale. Končno zdrava hrana! Šef se je večkrat pohvalil, da je vse s krožnika iz njegovega vrta. Vprašam ga, če tudi tuna iz solate raste na njegovem vrtu. Zasmejal se je: »Ta pa ne.« Dan brez humorja, je zame izgubljen dan.
Ko sva pojedli kosilo, sva kupili še nekaj stvari za prenočišče. Piškot s premerom 2 cm je stal 2 €, pivo v pločevinki pa isto. Jebeš piškote, ve se, v katero smer sem šla jaz.
Ko sva prispeli v prenočišče, sva bili presenečeni – notri je bil Nemec, ki se je raje ukvarjal s svojo hrano kot pa z nama. Popolnoma ga razumem. Kdo bi prostovoljno poslušal dve nori ženski? Jaz se v prostem času tudi raje družim z moškimi – z njimi vse rešiš v minuti. Pri ženskah je pa to kot krožišče: vstopiš, pa krožiš, dokler ti ne zmanjka volje do življenja.
Preostanek dneva sva porabili za krioterapijo, pisanje bloga in nalaganje videov iz mojega drona Zizi. Kličem ga tako, ker brenči. Natalija mi je povedala, da »zizi« v francoščini pomeni »seks«. No, evo, moja prva francoska beseda, ki si jo bom brez težav zapomnila.
Natalija je medtem delala načrt, kako priti do Barcelone, ker se mora udeležiti poroke svoje najmlajše hčere. Gospa je oldschool in ne mara aplikacij, še posebej ne Google Mapsa. Mene je konstantno spraševala in me motila pri svojih opravilih. Google Maps je moj najboljši prijatelja na poti. Ampak zakaj bi ga mami začela uporabljat sedaj, če ima mene?
Aja, pa hladilna vrata so se odprla brez težav, ko sem jih jaz poskusila odpreti. Očitno imam otroka na Caminu. Njeni problemi so mi prav simpatični. Tudi jaz bom enkrat stara in izgubljena v modernem svetu, pa upam, da bo takrat kdo meni odpiral hladilnik ali pa pomivalni stroj.
Ko gre s problemi predaleč, ji dam samo lubčko na lice in objem v stilu »vse bo ok«.
V posteljo sva šli zgodaj, ob 19h, saj me je naslednji dan čakala dolga pot. Noč je bila tako prijetna, da sem budilko ignorirala do 5:30. Jebeš hojo – spanec je včasih bolj pomemben. Tako sva moj 15. dan hoje spet prehodili skupaj.
Težko je vstati ob 3:30, če želiš prehoditi 50 km brez, da te sonce speče. Francozinja se je zjutraj pohecala na račun mojega vstajanja in kilometrov, jaz pa sem ji za dobro jutro pokazala sredinca.
Jutro je bilo hladno in prvič sem oblekla hoodie. Do prvega bara je bilo 8 km, a je bil zaprt. Do naslednjega 3,5 km – tudi zaprt. Natalija je rekla, da počakava, saj je sobota. Ni sobota, sem ji rekla. Spet smo bili pri besedi »No«.
Rekla sem, da grem naprej, ker ena kava ni vredna zabijanja časa v vukojebini. Ona pa – da imava časa na pretek. Šla sem celo do Google Maps, našla telefonsko številko od bara in poklicala. Saj tako sem mislila. Telefon sem dala Francozinji in jo prosila, naj vpraša, kdaj odprejo, brez pogovarjanja o vremenu in vnukih. Gospa na drugi strani pove, da je bar odprt. Natalija ji razlaga, da sediva pred njim, a so vrata zaprta. Ja, ker sem jaz poklicala v napačen bar. Zajebala sem, ampak vsaj na smešen način.
Jaz sem šla naprej, ona je ostala. Na koncu je prišla v cilj uro in pol za mano, brez kave in zajtrka.
Na zadnjih osmih kilometrih sem se odločila, da je to moj zadnji dan »zajebavanja« s kilometri. Zame je 20 ali 30 km premalo, tako sem se na zadnjih osmih kilometrih psihično pripravljala, da bo od jutri naprej samo še 50 km na dan.
Na desni nogi se mi je naredil ogromen žulj, ki se vidi iz aviona. Počil je sam od sebe, ob vsakem koraku malo zareže. Moram ga čim prej posušiti – to je edini današnji plan.
Današnji dan je bil kot sprehod po parku – samo 21,12 km in 319 višincev. Jutri želim priti v Salamanco, oddaljeno 50 km. Ker sem že tako visoko, vročina malo popušča. Bomo videli jutri, kako pametno sem danes razmišljala.
