Današnji dan se je začel kar zgodaj, glede na to, da sem imela 4 ekstra kilometre zaradi prenočišča. Vremenska napoved za ta dan je bila spet tiste sorte, ki je tu na pohodu nočeš, dež. Obstaja lep dež kot pršica in grd dež kot naliv z vetrom. Ker živim pod srečno zvezdo sem dobila naliv z vetrom. Po tistih ekstra 4 kilometrih nas je pot končno spet peljala navkreber in tako sem se začela obnašati kot otrok, ki tega noče. Glede na moje plane je bilo treba stisniti zobe in iti naprej. Načeloma gre tu za dež kot pri prvem seksu, veš, da ne bo trajal dolgo. A ne danes, bil je naliv in trpela sem zaradi vremena kot tudi zaradi vzpona. Dan, ko sem morala it spet skozi večje mesto imenovano Gijon. Spet sem se izgubila večkrat na poti, prav tako moje živce. Ko mi je končno uspelo priti ven iz mesta sem si oddahnila, a aplikacija je kazala, da me čaka spet večji vzpon in naj tako eno zmolim, preden me ta da na križ. Na poti nisem srečala nikogar, bila sem sama s križem na hrbtu. Od mojega prvega Camina vedno pravim, da je to najbolj varen dopust in da ni razloga za skrbi, a ta dan sem se ustrašila za svoje življenje. Vem, da moja domišljija letos presega razum mnogih, a domišljija se lahko skrije, ko kruta realnost nastopi. Letos hodim sama s slušalkami v ušesih, kar pomeni, da ni zvoka okolice, sama sem v svojem svetu. Ko mi je končno uspelo zmagati hrib v dežju in vetru, sem pogledala na aplikacijo, koliko kilometrov imam do naslednjega bara, da se ogrejem, no, ta je kazala, 10 km. Na glavo sem si dala kapico s šiltom in se odpravila naprej. Hodila sem skozi lep evkaliptusov gozd, ki je imel res prijeten vonj. Res da hodim hitro, a še vedno tako počasi, da opazim kaj vse se dogaja v moji bližini. Sama na poti sem tako iznenada začutila roko na moji zadnjici in sekundo kasneje na mojem vratu. Nekaj kar ne pričakuješ. Obrnila sem se in tako zagledala moškega spodaj brez. Vlekel me ja za nahrbtnik z drugo roko pa se igral, če veš kaj mislim. Ta trenutek je bil najhujši trenutek v mojem življenju. Boj za preživetje. Ob vsem tem sem se tako ustrašila, da mi je uspelo dati idiotu šamar z nogo v trebuh, da je padel. Model v sivi majico, črni trenirki in natikačih je padel. Moje srce je verjetno tisti trenutek bilo čez 220. Začela sem teči kolikor hitro sem lahko v danem momentu. Utrujena od vzpona in dežja, sem med tekom iskala kam se skriti v gozdu, a je bil gozd tako gost, da ni bilo izhoda. Med tekom sem padla, saj je bila pot spolzka in sem si poškodovala roko. A našla sem luknjo v gozdu, da sem se kamuflirala z njim. Tako sem se skrila sredi gozda v vukojebini in dež je še vedno padal na polno. Moment, ko hočeš mamo, ker imaš v glavi najbolj grozne misli. Nisem je hotela klicati, ker bi jo samo skrbelo in dejansko mi ne bi mogla pomagati. Tako sem se odločila, da ostanem skrita za pol ure in v tem času dam svojo bančno in osebno kartico v superge, prav tako denar. Da če me že oropajo, tam ne bodo iskali. Telefon sem si dala na hrbet za modrc. Ker, če me samo oropajo bodo imeli kar nekaj dela. A moje misli so šle k posilstvu in na koncu k umoru. Bala sem se za svoje življenje. Res da sem videla samo enega človeka, a lahko jih je bilo več. Po vsej verjetnosti so bili zdolgočaseni od življenja in zaradi tega zadeti. Ni jim bilo mar za moja čustva, ampak samo za njihovo zabavo. Šlo je za strah katerega ne bom nikoli pozabila. Verjetno je šlo samo za lokalne bojse, ki so se hoteli samo "malo" poigrati s pohodniki. Po hribu navzdol s palico v roki sem tekla tako hitro kot še nikoli do zdaj, v joku in v boju za preživetje in s sliko človeka spodaj brez. Teh 10 km sem konstantno gledala čez ramo, na vsakih 10 sekund. Vsak čuden zvok je bil zame pogled nazaj in boj za preživetje. Slušalk nisem imela več v ušesih, ko sem začutila njegovo roko na mojem telesu. Uspelo mi je ostati neposiljena in ne oropana, če lahko to smatram za dosežek. A moje telo se je treslo vse do prenočišča. Že tako se letos bojim ljudi, ampak današnji dan je bil kaplja čez rob. Jokala sem vse do prenočišča, saj bi se situacija lahko zaključila mnogo hujše. V tem momentu ne rabim lepih besed, bom predelala sama vse skupaj, a najprej bom šla skozi jezo, ki vključuje bejzbolsko palico nad takimi idioti. In točno za take zadeve rabim Berlinčana. Jebite se s takimi šalami. Niso smešne. Jaz upam, da mi bo te slike uspelo izbrisati v parih dneh. Mnogim pa bi to pustilo travme za vekovekomaj.
