Glede na včerajšnji dogodek sem bila pripravljena iti domov. Model mi je zjebal misli, zjebal mi je lepe stvari. A po dolgem telefonskem pogovoru z Savdsko Arabijo sem se odločila nadaljevati. Noč je bila vroča, a ne od žuriranja. Ker mnogo pohodnikov tu nima spalne vreče, jih tako zebe in so okna zaprta in tako moramo vsi ostali trpeti zaradi njih. Sobe so zatohle in tako moja noč ni bila najboljša. Vstala sem ob 6:30 in se z večino pohodnikov odpravila na pot. Kar mi je ustrezalo glede na dogodek. Veliko jeze je bilo v meni zaradi idiota včeraj in priznam da se mi je danes prevečkrat prikazal v mislih. Tudi Vsemogočni se je oglasil, a sem mu takoj dala vedeti, da sem besna na njega in je bolje, da se poslovila za par dni, ko se moja vroča kri ohladi. Da naj se naprej odpravi na Škotsko, kjer se odvija svetovno prvenstvo za amaterje in naj merka na mojo predrago mati, da danes varno pride do cilja v kronometru in, ko bo s tem zaključil naj gre še v Slovenijo umirit ta dež zaradi katerega so vsepovsod poplave. Namreč Sora iz Selške in Poljanske doline je vse poplavila, nekateri kraji so odrezani od sveta brez elektrike brez povezave. V Medvodah je vse poplavljeno, glavna cesta je bila za nekaj ur zaprta, avtomobili plavajo po deroči Sori ,dežuje pa še kar naprej, za celo SLO je razglašen rdeči alarm, podrlo je Hudičev most na kopališču. Na sotočju je voda do oboka, ob elektrarni pri nas je vse poplavljeno , hujše je kot je bilo leta 1990. Pri nas je na srečo ok. A vseeno je naše mesto kot Benetke. Čista groza. Hudo je to spremljati preko socialnih, ko si daleč stran od doma, nemočen. Strah in groza. Brez, če se je odpravil na pot. Vedel je, da je zafukal in da si je za celjenje mačka vzel preveč časa. Pot je bila brez dram, taka mi je najbolj všeč. Seveda sem se prehladila, a je sonce na poti rešil ta problem. Sem pa danes na poti spoznala gospo iz Kanade, ki ima kar hiter korak in sva se konstantno srečavali. Tako sva se v enem baru zaklepetali in opazila sem, da je njena koža polna pikov. Imela jih je po obrazu, rokah, hrbtu in vratu. Rekla je, da ne gre za posteljne stenice ampak za komarje in da ima močno alergijo na njih. Ker ji je zmanjkalo antihistaminikov sem ji dala svojo, ker jih rabim, če me piči sršen in lahko umrem. Vprašala sem jo, če je slučajno preštela pike komarjev in odgovorila mi je, da je prišla do 120 pikov. V šoku sem bila. Res se mi je smilila. Rekla je, da se je to zgodilo vse v eni noči v mestu kjer je imela prenočišče, v Gijonu. In da želi iti domov, saj jo vse srbi in pa da na izgled ne ravno privlačno. Rekla sem ji, da razumem srbečico, ampak za izgled na Caminu, naj jo boli kurac, da, če je prišla do sem, bi bilo škoda sedaj zaključiti, ko ima tako malo še do konca. Strinjala se je in tako sva se skupaj odpravili na pot s slušalkami v ušesih. Ker se pot bliža koncu, to pomeni, da je čedalje težje dobiti prenočišče, tako moram jutri prehoditi 48 km in naslednji dan skoraj 65 km. A očitno je prišel čas za priprave na 120 km.
