60. To število niso moji prehojeni kilometri v tem dnevu, ampak število postelj v prenočišču kjer sem spala ta dan in vse te postelje so bile v eni sobi. Kar pomeni da je ponoči igral orkester kateri prej ni imel vaje za glavno predstavo. Tako sem celo noč brez takta poslušala smrčanje, ki je bil na nivoju žaganja dreves in prdenje v zvoku krosarce. Ob teh zvokih nikakor nisem mogla zaspati in nisem bila edina. En pacient v postelji je želel to slabo melodijo končati z glasnim ploskanjem v upanju, da bo nastala tišina. Pri tem je bil tako učinkovit, da je zbudil vse ostale pohodnike in v enem trenutku se nas je par zadrlo: "STOP CLAPPING!' On je nehal, orkester pa je nadaljeval z godbo na pihala. Tako je šla moja noč rakom žvižgat. To noč moj spanec ni presegel dveh ur. Ena sama tečnoba me je bila, ko sem vstala saj sem vedela, da me za zajtrk čaka 20 kilometrov čez hrib, kar pomeni, da lahko na kavo kar pozabim. Namreč v hribih ni barov. A ker je jutranja kava MUST, sem se odločila, da Pot nadaljujem po cesti, kjer je večja možnost da naletim na bar.. Sreča se mi je le nasmehnila, a žal sem za njo prehodila 7 kilometrov več od načrtovanega. Šlo je za hojo po cesti, kjer dolgih ovinkov ne manjka, tudi vzponov in spustov ne. Asfalt, moja ljubezen, saj sem lahko hitra in podplati nimajo neprijetne masaže kot pri gozdnati poti. Ovinkov ni manjkalo, štela sem jih, da sem si zaposlila misli. Pri številki 412, sem zaključila s štetjem, saj je bila pot prelepa za štetje in sem tako raje opazovala okolico. Sprehajala sem se pod viadukti, čez viadukte in na desni strani mi je delal družbo Atlantik. Prvi del poti je bil sončen, drugi del deževen. Spet je šlo za neprijeten dež, ki kar ni nehal padat, tako tudi slik ni. Rabim pazit na telefon, moje preživetje tu je odvisno od njega.
En dan prej sem po telefonu rezervirala posteljo v prenočišču za naslednji dan in gospodu na drugi strani linije povedala, da pridem pozno, saj imam za prehoditi 48 kilometrov in je tako nemogoče priti na cilj ob treh popoldan in naj tako računa name okoli sedme ure zvečer. Naslednji dan sem ga še enkrat poklicala in mu rekla, da sigurno pridem, ampak rabim malo več postankov, saj 48 km res ni malo. Rekel je, da ni problema, da me bo postelja počakala. V prenočišče mi je uspelo priti ob 18:30, kar je pred dogovorjenim časom. In kaj me je čakalo v prenočišče? Moja rezervirana postelja sigurno ne. Stemnilo se mi pred očmi. Bila sem jezna. Pri pohodu, ki je daljši od 40 km in živo srebro kaže več od 40 Celzija, pohodnik želi samo posteljo in tuš. Ker sem bila fizično in mentalno zjebana se mi na lastnika prenočišča ni dalo dreti, ker se ni držal dogovora. Do naslednjega prenočišča pa je bilo 15 km. Tako sem ga vprašala kaj se da narediti, odgovoril mi je, da lahko spim na tleh. Cena za spanje na tleh je bila ista kot za posteljo. Tla verjetno niso bila očiščena že kar nekaj let. Seveda sem plačala za ta Hilton hotel, a si tuša nisem privoščila, saj so tam bivali ščurki. Za 20€ spanja na tleh in tuširanja s ščurki, sem si raje privoščila pivo. Lastnik prenočišča pa se je odpeljal domov s hudim belim Mercedesom. Ko sem ležala na tleh in pomislila na jutrišnji plan, prehodit 65 km, mi je šlo na bruhanje. Tak podvig sigurno ni dosegljiv na slabem spancu. A bom že, sem si rekla. Nakar se je pred mano narisal Španec po imenu Načo. Ker je slišal mojo zgodbo o kilometrih mi je želel celo odstopiti svojo posteljo, saj je rekel, da za toliko kilometrov jaz bolj rabim posteljo kot on. Zahvalila sem se mu za ponudbo, a jo zavrnila. Je kar je, to je del Camina, sem mu rekla. Model se ni vdal in tako vztrajal do koncu, da jaz ležem v njegovo posteljo, da se naspim. Moj ego ni bil za in preutrujena kot sem bila mi dvoboj z njim ni bil po godu, tako sem mu raje predlagala, da skupaj spijeva pivo, če ga le ima. Spila sva dve pivi, kot se za Španca, ki študira na Irskem arhitekturo spodobi. Moj zadnji požirek piva mi je dal moč, da ga objamem in se mi zahvalim za vse dobro tisti večer čas, da se poslovim, čeprav se nisem želela, saj je bila najina energija vzajemna. Čas je bil za spanje. A Vsemogočni še ni zaključil z menoj ta dan, dal me je namreč na preizkušnjo in tako poskrbel, da so ljudje v prenočišču žurali do dveh zjutraj, saj so imeli naslednji dan za prehoditi samo 20 km. Za toliko malo kilometrov jaz sploh spat ne bi šla. Tako sem vedela, da lahko na mojih 65 km kar pozabim jutri in začela gledati na aplikacijo, kam grem lahko spat naslednji dan. Obstajajo občinska prenočišča, ki so poceni, a jih ne moraš rezervirati. Pravilo teh prenočišč je, kdor prvi pride dobi posteljo. A do tja sem imela 40 km in zna biti že poln, ko pridem jaz do tja, saj moram prehoditi etapo ob pol in me lahko drugi prehitijo. Tako sem se odločila, da vstanem ob 5:30 in ob 6ih odrinem na pot, da probam priti do proste postelje.
