Veš tisto, ko zjutraj vstaneš in se počutiš zelo olimpijsko in za povrh imaš pred seboj samo 30 km? Ne veš, a ne. 🙂 Ko je bilo za menoj že 18 km, sem si rekla, da zadnjih 12 je samo še sprehod po parku. Pa sej je tudi bil, do zadnjih 4,5 km. Tam je bila zadnja postojanka zame, okrepčati se, odločila sem se za pivo. Gro mi je vmes javila, da se ji je uspelo izgubili in zajebati pot za 3 km. Ker ni želela nazaj, se je odločila, da bo sekala polje, da se vrne nazaj na Pot. Niti nisem hotela vedet kaj se je zgodilo, da je zgrešila. Verjetno je padla v trans. Pa saj jo razumem. Pivo pred zadnjih slabih 5 km sem pila v vasi kjer večina pohodnikov zaključi mučenje za tisti dan. Ko so se noge ob hladnem pivu saj malo odpočile in telo ohladilo, je bil čas, da se odpravim proti prenočišču. Prvih 3 km je bilo na soncu in po ravnini, kar je recimo zmogljivo, a za ovinkom me je čakal brutalen klanec, ki ni nič, če si ga vzameš za zajtrk ali pozno večerjo. A za kosilo na podlagi 26 km pa se sprašuješ zakaj nisem vzela pištole na Camino. Ker to je idealen trenutek za ustrelit se v glavo. Razmišljala sem, da bi poklicala mamo, da me pride iskat s svojo Toyoto, ampak sem se potem spomnila, da imam žiletke in si lahko prerežem žile, da ne mučim mame, ampak to bi bilo preveč svinjarije za počistit za domačine, tako sem se odločila, da raje probam prit do cilja pa čeprav kot zombi. Dejansko je šel zadnji kilometer in pol tako, da prideš do naslednje sence in tam počakaš, da telo pride k sebi, od 20 metrov hoje po žgočem soncu. Po tej poti, ob tej uri se sprehodijo samo še budale. 1,5 kilometra sem se mučila slabo uro, toliko te vročina po klančini uniči. Veš tisto veselje, ko premagaš vreme in sebe, ko dojameš, da ti je uspelo priti na cilj in ne na končni cilj (beri: mrtvašnica)? Ko sem zagledala prenočišče sem bila marinirana, pečena, pripravljena samo še za razrezat. Gro in še dva bojsa so sedeli za mizo, mrtvi od hriba, niso bili sposobni it do postelje, kaj šele pod tuš zaradi vročice in napora. Bilo je brutalno. Tudi sama nisem vstopila v prenočišče, ker sem bila v stanju, kot da bi me nekdo ožel. Bliskalo se mi je pred očmi. Samo pivo sem si še lahko naročila. Po pol ure je lastnica prenočišča prišla do nas in nas vprašala, če smo pripravljeni, da nam razkaže prenočišče in kjer bomo spali, enoglasno smo rekli, da ne in, če lahko še eno pivo za vsakega, da se postavimo na noge. Začela se je smejat, znala je angleško, kar pomeni manj trošenja energije za nas pohodnike. Povedala nam je, da se trgovina in farmacija odpreta ob 17:30, tako smo si vzeli eno uro za počitek ob pijači, potem pa odrinili proti trgovini. Gro sem rekla, da bi danes rada jedla paradižnikovo juho s popečenimi kruhki in jutri za zajtrk jajca s šunko, glede na to, da je v prenočišču kuhinja, kjer si lahko skuhaš sam. Ideja se ji je zdela odlična, zato sva se ob 18ih odpravile proti trgovini. Tik pred vhodom sva srečale lastnika, ki nama je rekel, da je pozabil ključ od trgovine, da pride takoj nazaj, saj tako sva midve razumela kar je povedal v španščini. Štel jih je okoli 70. Ko je odkorakal proti domu oz. tja kjer naj bi bili ključi, se je pred nama še uscal na drevo, s tem, da se je naslanjal na drevo, kot da je njegov zadnji dan na svetu. Pred trgovino je pustil ogromen žakelj baget. Lahko, da so bile od včeraj, predvčerajšnjem ali pa od prejšnjega meseca. Kdo bi vedel. Glede na to, da sva bile v vasi, ki res ni velika in modela ni bilo od nikoder saj pol ure, sem Gro vprašala, da glede na to, da je star, če je možno, da ima demenco in je pozabil po kaj je šel. Odgovorila mi je, da je tako kurčevo vroče, da, ko je prišel domov, enostavno ni hotel it več na delo. Da je preštel pohodnike pred trgovino in nekako se mu je zdelo, da nas je premalo, da bi se pretegnil, da ima denarja dovolj za tisti dan.
Prišla sta še dva tipa s katerima smo pili pivo pred prenočiščem in vsega skupaj smo spet ČAAAAKALI eno dobro uro in na koncu obupali. Sestradani smo se odpravili nazaj proti prenočišču. Lahko bi bili jezni in slabe volje, a smo si raje naredili zgodbice v katerem filmu je bil lastnik trgovine. Ko smo prišli do prenočišča, sem lastnico vprašala kaj se dogaja z njim, če ima njegovo telefonsko. In veš, da se ne bi nič dobrega izcimilo, ko začne stavek z: "I know a guy who knows a guy," Takrat enostavno veš, da si pečen in da ne bo ne večerje in ne zajtrka. Pa tako lepe plane sem imela. Izvedeli smo, da se je model odločil, da bo za tisti dan kar zaključil, da se mu ne da, kot je rekla Gro. Lastnica nam je ponudila večerjo katere seveda nismo zavrnili. Ker sem bila sestradana sem hrano metala v usta. Naročila sem solato in svinjski zrezek s pomfrijem. Seveda sem pozabila da Španci najprej pojedo solato in se šele potem lotijo glavne jedi. Lahko bi zaključila pri solati, ker je bila res ogromna, moj želodec pa je bil skrčen. Lastnica se je samo smejala, ko sem delala grimase, ko je prišla glavna jed in potem še sladica. Toliko hrane imam jaz za dva dni, sem ji rekla. Čukavo me je gledala, saj ni razumela, da lahko nekateri tako malo pojemo.
V glavnem, ni vprašanje ali je v kraju kamor smo namenjeni trgovina, vprašanje je, ali je oseba pripravljena sploh delat tisti dan. Bil je ponedeljek.
Res, da nismo dobili hrane v trgovini sredi vukojebine, a sem tam zavohala vonj marihuane in šla na poslovni sestanek.
