Ker so na Caminu bistvo ljudje, tu zelo hitro najdeš prijatelje za en dan, teden ali še bolje za cel mesec, če prepustiš toku. Tako sem včeraj v prenočišču zaklepetala s Timom, ki prihaja iz Kanade. Tim je visok, športne postave in njegovo telo krasijo lepi tattoo-ji. Med dolgim pogovorom sva se odločila, da naslednji dan štartava skupaj na Pot in se odpraviva po alternativni poti, ki vodi čez hrib in ne okoli njega, saj bova tako lahko uživala v čudovitih razgledih. Ko sem danes vstala, sem v levem gležnju začutila bolečino, do katere je verjetno prišlo zaradi včerajšnjega skakanja na Poti. Nekako sem pozabila, da skačem z dodatnim osmimi kilogrami na sebi, ki pa jih moje noge zaenkrat še niso vajene in sem šla tako predaleč z navdušenjem. Za zajtrk sem si tako privoščila obilico skrbi in dvomov o tej dvomesečni jupijadi. Nič kaj obetaven začetek. Za piko na i pa sem za dobro jutro spila cel liter sadnega jogurta in mi je bilo slabo slabo, saj moj želodec enostavno ne prenese toliko vsebine naenkrat. In še prebava mi je danes očitno zaspala in včerajšnji izkupiček ni šel ven, kar pomeni dodatna teža in slabo počutje. Jebi ga, ni vsak dan dober dan, stisneš zobe in začneš dan s hojo, ter potihoma upaš, da se bo na koncu vse dobro končalo. Alternativna pot, katero sva izbrala je bila res slabo označena in tako sva se danes saj 3x izgubila. Kmalu po štartu smo se dvignili takoj navkreber, katerega kar ni bilo konec in sem spet morala pobirala svoja pljuča s tal. Pot je bila polna velikih kamnov in korenih kar je hojo še dodatno otežilo. Soparen dan brez sonca na spregledu in moje telo kot cedilnik. Dan sem zaključila predčasno s 5 litri vode ob 12:00, saj je bila bolečina v gležnju vedno hujša in nespametno bi bilo nadaljevati pot. Vsi napori so bili vredni truda in švivanja, saj so bili razgledi spektakularni, čudovit kontrast zelene in modre barve. Tim je hitrejši od mene in je tako na vrh hriba prišel prvi, je pa tudi res, da sem se sama dosti ustavljala zaradi fotogenične narave in slikala kot Japonček. Ko mi je uspelo premagati hrib, sem zagledala Tima kako občuduje okolico, obrnjen je bil s hrbtom proti meni in uspelo mi je narediti fantastično sliko katero sem mu želela pokazati. Tim tako kot jaz rad posluša glasbo med hojo in me ni slišal, tako sem ga potrepljala po rami da bi se obrnil. No, naslednjo sekundo je bilo jasno da Tim ni opazoval okolice ampak je šel odtočit, kar sem začutila na mojih nogah, saj, ko sem ga potrepljala po rami se je avtomatično obrnil še v dejanju. Kaj naj rečem, vse je enkrat prvič, tudi to, da te nekdo poščije, a kriva sem si bila sama. Moment, ko ne veš kako bi se odzval na situacijo, no, on se je začel opravičevati, jaz pa sem bruhnila v smeh. Odločila sva se, da se bova delala kot da se to ni zgodilo in se odpravila naprej. A hrib še ni rekel zadnje besede, peljal naju je tako vertikalno, ko se z gravitacijo ne moreš pogajati in se je bilo potrebno s trupom nagniti naprej in si pomagati z rokami, se pravi sva hodila po vseh štirih. Obstaja nenapisano pravilo in sicer, ko hodiš navkreber enostavno ne gledaš naprej, saj boš sicer jokal kot otrok in boš začel klicati mamo na pomoč, tako gledaš kar ti je samo pred nosom. In, ker se tu pasejo krave in konji to pomeni, da je pot polna drekov in mi je tako uspelo z eno roko zariti v lep kupček dreka, saj živalim dol visi, če se poserjejo sredi poti. Tako sem bila sredi hriba poscana in posrana. V nahrbtniku pa samo 1 liter vode, s katero sem se probala umiti. Očitno to ni bil moj dan, saj me je še noga konstantno opominjala, da ni ok in sem tako današnjo etapo zaključila v mali ribiški vasici Pasaia, ki je od San Sabastiana oddaljen slabih 8 km. San Sabastian je bil najin cilj, a sem bila celo toliko pametna, da sem poslušala svoje telo. Timu sem rekla naj gre naprej, da ne maram, da me kdo čaka, da je to njegov Camino. Tako sva si izmenjala telefonske številke, da ostaneva na vezi, če se moja noga sanira in ga probam dohiteti. Mestece kjer sem ostala ima eno samo prenočišče z 14 posteljami, gre za donativo prenočišče katerega ni treba plačati, so pa prostovoljni prispevki, daš kolikor misliš, da je vredno bivanje tu. Vrata tega prenočišča se odprejo šele ob 16:00, jaz pa sem bila tam že ob 12:00. Izguba dneva s čakanjem, če vprašaš mene. Čisto trpljenje. Da pa prideš do tega prenočišča pa se moraš sprehoditi pa 250 strmih stopnicah z nahrbtnikom. Lažje bi si bilo žile prerezati. A to je Camino, all in ali pa pojdi domov. Bila sem seveda prva pred vrati in počasi so začeli kapljati drugi pohodniki, ki so mi popestrili dan. Prišla je Ellen, stara komaj 21 let ki živi v Angliji, 2 Nemca, s čudovitim smislom za humor in Hitler šale več kot dobro konzumirata oz. jih nadgrajujeta. Prišli so še trije Američani, ki so sploh posebne sorte tu na Caminu in tako se je zabavo začela. Odločili smo se, da namesto, da čakamo pred vrati prenočišča gremo na plažo z mojim JBL zvočnikom in si naredimo dan po svoje. Tako je seveda prišlo do razpada sistema in dan je bil za obliznit prste. Očitno je vsaka stvar za nekaj dobra. Dobila sem točno to pa kar sem prišla, krasne ljudi, z odličnim smislom za humor s katerimi sem plesala do 22:00, ko se uradno ugasne luč v prenočišču in je čas za spanje.
