Ko sem se včeraj poslovila od Tima se ga prosila, da naj mi sporoči kakšne so se mu zdele Hitlerjeve stopnice. Namreč, ko zapustiš mesto Pasaia se najprej pelješ s čolnom na drugo stran reke, potem pa direktno v hrib po stopnicah navzgor, ki niso enakomerne, ene so krajše druge daljše, potem so nižje in seveda tudi višje. Čudovite za uničit kolena. Ko sem se leta 2018 tu sprehodila z Urško, sva do teh stopnic prispeli, ko ima sonce največjo moč in jih poimenovali Hitlerjeve stopnice, saj je Brko take stopnice naredil do svojega bunkerja, da bi si sovražniki prej "polomili" noge kot pa prišli do njega. Sama sem tisto leto dihala na škrge, ko sem hodila po njih, zraven pa sem si hotela poriniti prst v usta, saj sva z Uršo pred tem pojedli res obilno kosilo in mi je šlo na bruhanje. A gorenjček v meni tega seveda ni dopustil. Hrane pač ne bomo metali stran. Trpljenje je bilo tako dvojno, zaradi hrane v sebi in samega napora, ki so mi ga zadale stopnice in vročina. Tim se mi je javil in rekel, da če bi vedel da bo tako trpljenje, bi ostal z mano v prenočišču v Pasaii. Brutalen podvig, ki ga oteži še nahrbtnik. Vsem tistim, ki so bivali tisti dan v istem prenočišču kot jaz, sem jim napovedala, da jih naslednji dan čaka lep zajtrk kar se tiče etape in da pot ne bo popuščala vse do San Sabastiana. To je ena izmed težjih etap na tem Caminu. A kot se za Angleže, Nemce in Slovence spodobi smo se odločili, da združimo 2 etapi v eno, saj smo dan prej prehodili samo 17 km. Zjutraj sem se zbudila z bolečino in tako so bili moji možgani spet v skrbeh. Ko me je klapa s katero sem se odločila hodit spraševala kako je z nogo, sem seveda rekla, da je vse super, ker jih nisem želela obremenjevati s tem, a sem si ga vseeno raje vzela bolj na izi saj nisem želela izzivati sreče. Bolečina se je s prehojenimi kilometri samo še stopnjevala in pol dneva sem porabila samo za razmišljanje kako popraviti nastalo škodo. Spraševala sem se, če je kriv pretežek nahrbtnik glede na moje kilograme, 57 kg na podlagi 8 kg in bi bilo pametno kakšno stvar dati ven. Ampak česa naj se znebim, ko pa vse rabim. No, rabim ne, želim pa imeti pri sebi. Moja skrb je šla tako daleč, da sem se spraševala koliko bolečine lahko prenesem, če je po lestvici od 1 do 10, sedaj bolečina na 3. Šlo bi do 8, če mi ostane poškodovana samo ena noga. Za obe pa si raje poženem metek v glavo. Ta Camino je kar se poti tiče res zahteven in nočeš imet poškodovanih nog, ker bom drugače v živem peklu. Žulji ne bolijo, bolijo natrgane vezi in poškodovane kosti. A tam nekje na 20 km sem se mi je končno pridružila pamet in vzela zadevo v svoje roke in rekla, da, če je poškodovana kost, moram samo bolje zategnit vezalke, da mi stopalo dobro objame. Ko sem to naredila je bolečina izpuhtela in mojih skrbi je bilo konec. Počutila pa sem se kot amater, ki gre prvič na pohod. Malo sem se kregala sama s seboj, ker vse te cake sem poznala, a mi žal ni padlo na pamet, da lahko tu tiči problem. Saj se mi je zdelo smiselno imeti vezalke razrahljane, da imajo stopala boljšo cirkulacijo. Očitno sem se zmotila. Tako sem pot nadaljevala s plesočimi rokami v zraku, a brez skakanja, to je bil ta kompromis med Tino in Pobalino. Pot je bila od začetka do konca pekel kar se tiče težavnostne stopnje. Ko sem prišla do številke 5000 sem stopnice enostavno nehala šteti, toliko jih je bilo. Zraven pa še skoraj 900 m višincev. Z nahrbtnikom na ramah pa je občutek kot 2000 m. Del poti je celo šel po asfaltni cesti navzgor in tu sem lahko izbirala ali iti po originalni poti, se pravi kamniti, ali se sprehoditi po asfaltirani poti, ki je sicer daljša za 3 km, a za moje razbolelo stopalo veliko bolj prijetna in jo bom tako lažje sanirala kar med potjo. Izbrala sem daljšo in na poti uživala ob vseh ovinkih, ki mi jih je pot namenila. Tisto, ko komaj čakaš kaj te čaka za ovinkom. Dan s hojo se je zaključil pozno, ob 17:00. Če smo zjutraj še imeli idejo, da, ko pridemo na cilj, gremo na plažo počivat, smo to idejo kasneje opustili, saj nismo imeli več niti enega atoma energije za druženje in smo tako likali posteljo s svojimi telesi, ko se navadno konča večerni dnevnik na televiziji. Brutalna hoja, topel tuš, obrok in eno mrzlo pivo, tako utišaš žensko, sem se naglas pohecala, ko smo ležali. Preden sem zaprla oči za v svet sanj, sem vrgla oko še na stopala in videla, da je levo še vedno otečeno, Tako sem se odločila, da naslednje dni s hojo ne mislim pretiravat, saj se mora gleženj vrnit v normalno obliko. Zame nekaj najtežjega, saj sem si na tem Caminu zamislila delati dnevne etape 40 ali več kilometrov. Tako Camino nikoli ne razočara in se vedno potrudi, da mi poruši plane, da je pot še bolj zanimiva kot že je sama po sebi.
