Včeraj smo smuknili v posteljo ob 22:00. Jaz nujno rabim spanec, saj mi gre že malo na jok od njegovega pomanjkanja. Ko si doma in pride petek, imaš dva dni časa, da spiš dlje. Na Caminu tega luksuza ni. Vsak dan vstajanje ob urah, ki so primerne le za peke, ne pa za navadne smrtnike.
Ob 3:30 me je zbudil poln mehur – največji saboter mojega spanca. Ko sem šla proti stranišču, sem v temi ujela prizor stoletja: Massimo in Anita sta res odrinila na pot ob tej brutalni uri. Zasmejala sem se – pa ne na glas, da ne bi zbudila ostalih sotrpinov v prenočišču – saj nisem mogla verjeti, da sta to neumnost res speljala. Jaz sem seveda šla nazaj v svojo posteljo. Postelja je moja cerkev te dni – edina sveta stvar, ki ji še sledim brez izgovorov.
Moja budilka je zvonila ob 5:30. Ker imam nahrbtnik vedno spakiran že en dan prej, sem si privoščila še 15 minut poležavanja. Jose se je zbudil že eno uro prej. Hodi počasneje kot midva z Viktorjem in je zato želel štartati pred nama – vedel je, da nama ne bo lahko slediti, če odrinemo skupaj. Tako je odšel že pol ure pred nama. Hitrejši pa, paradoksalno, vedno štartamo zadnji.
Jaz sem bila že zunaj, Viktor pa je še vedno urejal svoj nahrbtnik, kot bi šel na dvomesečno ekspedicijo na Himalajo, ne pa na 17 kilometrov dolg »sprehod«. Zunaj je bila še popolna tema, veter pa se je spet šopiril s svojo močjo, kot da nam želi dokazati, kdo je tu šef. Viktor ima zjutraj tornado korak – če bi ga izmerili, bi gotovo padel kak Guinnessov rekord. Jaz pa sem ob njem sopihala kot stara lokomotiva. Ampak res je: v dvoje hoditi v temi je lažje.
Današnja etapa do Santiaga je imela samo 17 km in ¾ poti je vodilo navzdol. Sprehod skozi park, pravzaprav. In res je bil. Josè-ja sva ujela na 4. kilometru in skupaj smo se odpravili v prvi bar na kavo in zajtrk. To je spet trajalo slabo uro. Če bi bila sama, bi s tem opravila v manj kot 20 minutah.
Zadnjih 100 km ni bilo kot na pohodu iz Sarrie do Santiaga, kjer mrgoli pohodnikov. Tokrat smo bili na poti sami. Kako lepo – mir, tišina, in občutek, da bomo sami vkorakali pred katedralo. Poezija, če vprašaš mene. VIP vstopnica.
Ko smo še uživali ob kavi, sem poklicala Massima, saj smo se zmenili, da se slišimo, ko imamo do cilja samo še 10 km. Bila sta že v Santiagu na prvi kavi in zajtrku. Rekla sem mu, da pridemo čez dve uri. Pot je bila nežna, sproščujoča, z ravno prav vzpona, da smo pred katedralo prišli z »lepim vonjem« – torej ne povsem smrdeči, a tudi ne pripravljeni za parfumersko reklamo. Pot je lepo vijugala skozi vasi in asfaltirane poti, in končno se je v daljavi prikazala katedrala.
Nasmeh na obrazu. Tu smo. Uspelo nam je. Bila sem ponosna nase, saj kljub hudi vročini nisem vrgla puške v koruzo. Niti nisem skočila na bus, ko je bila bolečina prehuda. Vztrajala sem.
Na poti sem spoznala čudovite ljudi, ki jim brez težav rečem prijatelji. Vsako slovo je težko, na Caminu pa še posebej – saj se posloviš od ljudi, s katerimi si prehodil dolge kilometre, delil bolečine, smeh in utrujenost.
Meni ena najlepših stvari v Santiagu je gospod, ki igra na dude. Kako lepo igra! Dude so moj najljubši inštrument poleg kitare in bobnov. Pogrešala sem ga. In spet sem ga slišala – melodija, ki me vedno zadane naravnost v srce.
Ko smo končno prišli pred katedralo, je tam že mrgolelo pohodnikov. Vsi zadovoljni, vsi srečni. Priznam – ta trg ima posebno energijo. Vedno je lepo priti sem v družbi sotrpinov s poti. Radost, veselje, objemi, poljubi, solze sreče. In seveda: obvezna skupinska slika pred katedralo.
Potem smo se Viktor, José in moja malenkost odpravili še po diplomo. Tokrat sem jo želela imeti, saj sem v najhujši vročini prehodila Camino de la Plata in Camino Sanabrés. Ja, ponosna sem nase, ker sem vztrajala do konca. Da sem šla sama na najbolj osamljeno pot in jo dokončala. Da sem rešila svojo poškodovano nogo, da sem se znala prilagoditi okolju. Da sem – oprosti izrazu – zajebala svoje prvotne prioritete, kot je bilo prehoditi Camino v 25 dneh, ker mi je bilo bolj pomembno, da imam ob sebi družbo na poti.
Končno sem prehodila Camino de la Plata – in to v najhujših razmerah. A ker mi manjka še 80 km, se jutri znova odpravim novim dogodivščinam naproti – s prisrčno Anito in sentimentalnim Massimom. A še pred tem nas čaka zabava z vso ekipo, saj se bomo ta dan od dveh poslovili.
