Ta dan je etapa ponujala daljšo ali krajšo pot. Daljšo so izbrale pičkice, saj je šla pot okoli hriba, krajšo pa navdušenci nad mazohizmom in jutranjo meglico v hribih. Hrib je bil surov, brez milosti. Telo se je potilo in na licih so bile solze trpljenja. Ko bi šel najraje nazaj od koder si prišel, ker hriba ni in ni bilo konec. A grizeš naprej, saj veš, da za dežjem posije sonce. Tista nagrada po vloženem trudu. Vsi smo jo čakali in jo dočakali. Sledil je pogled na spektakularno okolico, hribe deloma ovite v meglo, hiše na vrhu hribov, ki ponekod že štrlijo med meglico in sončni žarki, ki vsemu dodajajo nepopisni čar. Ko se ne moraš dovolj naužiti teh lepot in zajokaš od lepega. Stala sem tam in samo opazovala, kako se megla pretaka med hribi in spolzi v dolino. Razgled z višine je jemal dih. Pogled je poplačal ves trud, ki ga je bilo potrebno vložiti, da smo prišli na vrh.
Današnja etapa je bila vrhunec Primitiva, tisti del poti, ki je eden glavnih vzrokov, zakaj Primitivo sploh izbereš. In imeli smo res popoln dan za prehoditi ruto Hospitales – pot, ki so jo hodili romarji nekoč, kar čez hribe. Hribi so še vedno takšni, kot so bili stoletja nazaj... Surova in prelepa narava. Zadnja leta, s tem, ko se je pot tako popularizirala in ljudje hodijo bolj turistično, so uredili pot skozi naselja v dolini. Pot skozi dolino je daljša. Ker so naselja na poti, je pot bolj varna. Pot preko hribov, Hospitales, nikakor ne priporočajo v megli ali slabem vremenu. Na golih vrhovih in prelazih lahko hitro zaideš. Hospitales velja za težko in samotno pot. Tehnično pot ni zahtevna, sprehod v hribe, edini izziv je njena dolžina - prehoditi moraš 25 km od enega naselja do drugega. Za piko na i pa se tu pasejo krave in konji in vemo v kakšnem razmerju sem s temi bitji. Kaj naj rečem, najbolj so mi všeč na krožniku ob krompirju in sočni omaki. Prvi znaki življenja so se pokazali pri 30 kilometru. Privoščila sem si kavo, ta je bila učinkovita kot strašilo na polju. km pa je bila seveda dobra samo za vse kletvice tega sveta. Nove kletvice pa so nastale, ko me je natakarica v baru poslala kadit na drugo stran ceste, čeprav sem bila že zunaj. Ne razumem, ampak ok, Španija pač. Od bara do mojega prenočišča me je ločilo še 5 km, a v tistem kraju kamor sem namenjena ni trgovine. Tako sem morala kupiti hrano v tej vasi. Dodatna teža na mojih ramenih in žgoče sonce. Svojevrsten izziv, ko bi si najraje pognal metek v glavo. Edina pozitivna stvar je bila, da ima prenočišče bazen in biljard mizo. Ko mi je le uspelo priti do tja, sem se najprej zabrisala v bazen kar z oblačili. To je bil moj tuš in istočasno pranje oblačil. Dve muhi na en mah. V primerjavi z včerajšnjim prenočiščem in bil ta s petimi zvezdicami. Sledila je rutina, pripraviti nahrbtnik za naslednji dan in počitek ob požirku hmelja. Gro je vkorakala v hostel kakšno uro za mano. Bila je utrujena, saj hribom ni vajena. Prihaja iz Danske tam pa je sama ravnina in veter. Vprašala sem jo, če rabi kakšno pomoč, a mi je odkimala in rekla, da se mi pridruži na piru takoj, ko se zrihta. Kasneje se mi je res pridružila na ležalniku ob bazenu, tam pa sva naredili plan za naslednji dan in rezervirali prenočišče za naslednji dan.
