Ko smo predvčerajšnjem zaključili pot, je Ellen, ki prihaja iz UK in šteje rosnih 21 let prišla do mene in mi povedala, da gre vse tja do Santiaga in da bi želela, da sem jaz njena družba. Po eni strani mi je to prijalo, ker si tako mlado dekle želi moje družbe, po drugi strani pa sem začutila pritisk katerega nočem na tej poti. Punca, ki izgleda kot Hajdi sem povedala kakšni so moji plani in, da ji res ne bi rada uničila njenega prvega Camina, ker moj dnevni minimum hoje je 40 km in res nočem, da me gleda grdo in me preklinja. Povedala sem ji, da ne spadam med normalne ljudi in odgovorila mi je, da točno to rabi, saj gre po Caminu v vojsko in rabi izzive. Začela sem se smejat, ker tudi jaz rabim izzive. Še bolj pa mi je šlo na smeh, ko je rekla, da me je slišala govoriti z nekom, da želim v manj kot enem dnevu prehoditi 120 km in se mi želi pridružiti. Začela sem se smejati, ker te izjave res nisem pričakovala od punce mlade 21 let. Če preživiva Camino del Norte v 24 dneh, lahko začneva sanjati 120 km v manj kot enem dnevu, sem ji rekla. Segli sva si v roko kot dogovor. Zjutraj sta se javila Nemca, da sporočita, da poti ne bosta nadaljevala z nami, saj smo včeraj prehodili skoraj 40 km po res brutalni poti in sta bila tako preveč utrujena od poti. No, toliko o tem koliko zares zmorejo Nemci. Dve bejbi sta naslednji dan obuli svoje superge in se odpravili novim zmagam naproti, Nemca pa pustili v prenočišču, da ližeta rane včerajšnje bitke. Kasneje sem jima pisala v šali, da je Brko iz Berlina čisto razočaran nad njima, da ju malo špiknem kjer boli in se mogoče premislita s počitkom. A vsak se Camina loti po svojih najboljših zmožnostih s svojimi željami in izzivi. Od danes naprej imam nov izziv, da punco mlado 21 let v 24 dneh naučim kaj pametnega in da Camino del Norte prehodi brez žuljev in natrganih vezi. Njena starejša sestra je lansko leto prehodila Camino Frances v 30 dneh in tako se edino spodobi, da ji mlajša sestra pokaže sredinca, ker jo je premagala v dnevih in v zahtevnosti poti.
