Ko sem prispela na cilj za ta dan, v mesto Deba, sem se najprej odpravila v trgovino po hrano za naslednji dan, ker je bilo prenočišče še zaprto. Naslednji dan pa se etapa začne in konča v hribih, kjer ni trgovin in barov, za piko na i pa bo hoja samo navkreber. Po opravljenem nakupu sem se odpravila na plažo spočit in namočit zatečen gleženj v morsko vodo. Tu probam biti sama sebi najboljši zdravnik. V zdravstven dom zaradi take malenkosti res nima smisla in je samo izguba časa. Kako se bom odrezala kot zdravnik bomo pa še videli. Dan sem kaj kmalu zaključila in šla spat zgodaj, da se zbudim naspana in spočita. Spanec je bil dober kot kebab na pici, torej slab saj je bilo prenočišče zraven semaforiziranega prehoda za pešce, ki je na vsako minuto oddajal zvok za prehod čez cesto. Vroč zrak v prenočišču pa je še dodatno kvaril moj spanec in sem tako zlezla ven iz spalne vreče. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem se odpravila proti kuhinji do hladilnika kjer sem imela svojo hrano, a moje hrane ni bilo. Nekdo je poskrbel, da se tu na poti ne zredim, saj mi je pojedel zajtrk. Nisem bila srečna, pred očmi se mi je stemnilo, ko pa sem videla, da je izginila še kokakola, me je Brko iz Berlina vprašal, če je že čas za akcijo. Tako sem cel dan hodila brez hrane. Za piko na i pa sem dobila posteljne stenice. To so žuželke, ki se prehranjujejo s človeško krvjo. Vidiš jih ne tako so majhne in so aktivne samo ponoči. Začutiš jih naslednji dan na koži. Naredili so se mi trije izpuščaji na levi roki v vodoravni liniji. Sedaj vem zakaj se jih ljudje bojijo, pečejo in srbijo ter na tvoji koži ostanejo še en lep čas. Solne kapljice potu pa bolečino še malo bolj začinijo. Praskati se ne smeš, ker lahko pride do bakterijske okužbe. Če me je saj gleženj nehal boleti, sem imela ta dan drug problem. Hvala bogu, da je bila lekarna v mestu Merkina kjer sem ta dan spala odprta, da sem šla po kremo, ki upam, da bo pomagala. Od sedaj naprej spim oblečena in v spalni vreči pa, če tudi bom zjutraj marinirana.
V mestu Merkina sem spoznala kar nekaj novih pohodnikov s katerimi smo se kasneje odpravili na pijačo. Ta se je zavlekla do 22ih. Eno pivo preveč in za sosednjo mizo zagledam Fatboy Slima, no, seveda ni bil on, mu je bil pa nekdo na las podoben, tako sem se odpravila do njega in mu razložila od kje moje navdušenje nad njim in, da je to tudi edini moški s katerim bi se poročila. Ker se je počutil posebnega, mi je plačal pivo, jaz pa sem mu na Googlu pokazala kdo je gospod Fatboy fucking Slim ter mu zavrtela par komadov. Potem pa sva se oba odpravila proti prenočišču. Spali smo v cerkvi in šlo naj bi za donativo prenočišče, kjer ti po pravilih ni treba plačati. A za duhovnike, ki so bili tam pomeni donativo 10 €. Za to ceno smo dobili poscane jogije iz leta 1910 in verjetno niso bili nikoli oprani, hladen tuš in grde poglede od duhovnikov. Spala pa sem sicer vrhunsko, prostor je bil namreč velik, stene so bile debele, kar pomeni nič švicanja ponoči.
