V Santiagu kjer se zaključi uradna pot pa se hkrati začne tudi nova. Gre za češnjo na vrhu torte, rt na koncu sveta imenovan Finisterra. Leži na skrajnem severozahodu evropske celine. Stoletja nazaj so naši predniki mislili, da je zemlja dolga ravna ploskev, ki se nekje konča. Finisterra naj bi bila ta rob. Pot do tja je dolga cca 90 kilometrov. Njena posebnost v tem, da si v koraku z močnimi čustvi na žaru oz. gre za močan koktajl radosti, žalosti in notranjega miru.
Pot dolga cca 120.000 korakov te pelje čez čudovito mesto Negreiro. Mesto opisano v romanu Ernesta Hemingwaya, Komu zvoni. In tako naprej do Ceea, ribiškega in industrijskega mesta s pristaniščem in potem končno do rta.
Tu imata glavno vlogo energija in sončni zahod. Lansko leto sem to predstavo poimenovala: KO SONCE ZAHAJA NA KONCU SVETA. Da pa lahko na koncu le-te ploskaš, se moraš najprej sprehoditi 3 kilometre v eno smer do svetilnika. Koliko časa bo trajala, določiš sam. Jaz sem si za njo vzela skoraj 3 ure. Vzame ti sapo. Zen. Ko se je poslovil, sem avtomatično začela ploskat, ker DOJAJA predstava in počasi so za mano začeli ploskat vsi ostali na »predstavi.« Mislim, da jih je bilo več kot »FAK VELIK!« Da pa so vsi za mano začeli ploskali pa ne bi niti vedela, če me ne bi človek za mano stoječ potrepljal po rami, in mi pokazal kaj se dogaja za mano. Aja, z besedo vsi malo pretiravam. Ležala sem čisto na robu skalnate »zofe« in sem bila tako prva v vrsti, zato nisem videla dogajanja za mano. Skoraj bi zamudila ta čudovit trenutek, ker so mi v ušesih družbo delale slušalke.
P.S.
DRESS CODE ZA PREDSTAVO: dolge hlače, hoodie oz pulover in vetrovka.
MODNI DODATEK: napolnjena baterija pri telefonu za fotografiranje.
Letošnja predstava je imela bore malo gledalcev, saj je šlo za zadnji vikend pred začetkom šole in se je tako večina že postrgala domov. Mir in par, nas padalcev.
Z busom v Finisterro na kratek oddih, to je bil moj plan. Odpočiti se pred novimi 120 kilometrov hoje. Več kot primeren kraj za kvaliteten počitek po naporni enomesečni hoji in za podoživljanje lepih trenutkov ter muk s Poti in pa nazadnje tudi za razpad sistema v vseh možnih definicijah. Santiago ima šund, utesnjenost in pesem BACK TO LIFE, BACK TO REALITY. To pa ni moje poletje v školjki. V Finisterri se tako v miru posloviš od te čudovite odisejade in se pripraviš na prehod od besed do dejanj. No, odvisno zakaj si se odpravil na to Pot.
Morje, najboljše zdravilo za fizične in psihične rane. Če Atlantik le ne bi bil tako mrzel in tudi malo manj slan, bi bilo pa že kičasto. Je pa tu vreme stabilno. Namreč, ves čas stabilno piha. Zdaj veš kakšna je realna slika za fotografijami na IG. :)
In kaj ji da še tisto piko na i? To, da je velika verjetnost, da boš tu srečal koga poznanega iz Poti. V prvi rundi Finisterre smo si tako družbo delali: Hello Kitty, Fillipe, Aleksander Veliki, Eva, Alberto in Poalo.