Vsak je svoje sreče kovač. Na poti nisi nikoli sam. Srečaš in spoznaš kar nekaj ljudi, včasih težko si zapomniš vsa njihova imena. V spominu so mi ostali tisti, ki so izstopali in mi bili pisani na kožo.
Na Poti so imeli stransko vlogo:
MASSIMO: Z mano se je družil (žal) samo en teden, a sva se imela nezaboravno. Pri hoji ni bil ne počasen in ne hiter. Kar se ostalega tiče, pa faking počasen, kot da bi ga en nazaj vlekel. Ker je bil zabavljač, sem svoj popizditis zavila v sarkazem. Mislim, daj je užival v mojem kurčenju. Nikoli ne bom pozabila, kako je en dan zeeeeeloooo počas mešal z žličko kao čaj v skodelici in to pol ure. Zvok žličke po skodelici imam še zdej v glavi. Ko sem ga vprašala po zdravju, sploh ni vedel, da to dela 30 min. Na koncu le opazi, da je skodelica prazna. Mislim, da sva se temu kar lep čas smejala. Plesala in pela sva na vso staro dobro glasbo, ki je prihajala iz zvočnikov v barih. Ne vem kdo je slabše pel, on ali jst. Imela sva tudi Titanik, a ta spada pod drug zapis. To je bil njegov prvi Camino.
SIMONE: Po narodnosti Italijan in kavalir po duši, ki mora obrniti nov list v življenju, če želi biti spet srečen. Pred kratkim je zapustil ženo, ker je enostavno ni več ljubil. Fer dejanje, čeprav boleče. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki ostanejo v zvezi zaradi navade, a že dolgo niso srečni. A ni sreča tista, katero vsi iščemo? Tudi v družinskem podjetju ni srečen, žal njegov oče tega ne razume. Ko se vrne domov, se bo moral soočiti z očetom in mu povedati kruto resnico. Z njim sem se tudi najdlje družila, saj je rabim pomoč, ker je on tisti, ki je poskušal neuspešno ujeti zajčka in je tako že prvi dan začel s hojo z bolečino v kolenu. Rada sva se hecala, da sem jst njegov osebni trener in zdravnik tu na Caminu. Kot se za "učitelja" spodobi, njegov učenec postane boljši od njega. Tako je Simone prišel v Santiago dva dni pred mano. V faking 26-ih dneh. BRAVO!!! Zmenjena sva bila, da mu namreč na dom pošljem račun v primeru, če mu ne uspe priti do konca. Dons je srečen, ker ga tako doma ne bo čakala še ena položnica več. Jst pa tudi, ker je prišel do konca in ker je uspel spucat glavo. Zdaj so pomembna samo še dejanja. Upam, da bo imela njegova zgodba srečen konec, ker si ga zasluži. Ko premagaš Camino (samega sebe), nobena stvar ni pretežka. In če bo sreča, pride kmalu k meni na obisk v Slovenijo. To je bil njegov prvi Camino. Pripravlja pa se na Japonski Camino, pot dolga 1200 km. Mal mu zavidam.
CAMILLA: Po narodnosti ni Italijan, je pa Italijanka, ki za moje pojme za dobro jutro izreče besedo "FUCK!" ravno prav, a za mnoge ljudi prevečkrat. Z njo nikoli ni bilo dolgčas. Vsako jutro sem vedela, da zgubljam čas in energijo, ko sem ji nekaj razlagala, ker sem vedela, da bo na koncu sledilo v njenem počasnem posnetku "W H A T?" A sem uživala v tem. Bila je moja osebna prevajalka na Caminu. Oseba, ki se je največkrat izgubila na Poti in tako verjetno naredila največ kilometrov od vseh v tem mesecu. Rada je jedla, preveč, če vprašate mene. Za zajtrk slaščice… Veste, kakšno je moje mnenje o jutranjih slaščicah. A sem jo prepričala, da je potrebna najprej "prava" hrana za telo in potem hrana za dušo.
Tudi za njo je bil to prvi Camino.
FILLIPE: Če sem bila res najhitrejša ženska v tem mesecu na Caminu, potem je bil on najhitrejši moški. Zdi se, da je zamudil veliko lepega na Poti zaradi hitrosti. Letos je bil to njegov 6. Camino in verjetno ne zadnji. Ga čist razumem. Tud moj ne bo. Španec po narodnosti, po profesiji pa psiholog. Od 15. leta sem želela biti psihologinja, a žal nimam zicledra. Jebiga, ne morš bit vse v lajfu. Tudi on je kavalir, a želel je biti moj drugi oče. To delo zaupam samo enemu in temu gre več kot dobro od rok. Vedno je mislil na druge, ni mu bilo vseeno. Ima občutek za ljudi.
ANGUS in ALBI: sta bila moje ogledalo, zato sem se z njima res zabavala. Lepa droga sta bila, z lahkoto postaneš odvisen od te čudovite energije.
Angus, po narodnosti Irec, po profesiji učitelj matematike, v prostem času plavalec. Rekla mu bom kar nori profesor. Albi, v prostem času italijanski DJ deep housa. Od ponedeljka do petka pa skrbi, da njegova firma teče kot po maslu in poskrbi, da 9 oseb dobi mesečno plačo in da v delu uživajo. Da, ve se, da so dj-i in glasba na posebnem mestu v mojem srcu, ki zavzameta največ prostora. Rad je hodil s slušalkami v ušesih in izvajal čudne zvoke pri poslušanju glasbe, tako kot jst, samo da jst to delam bolj potiho, on pač ne.
Vsi vemo, kako je, ko gre Irec v bar, za piko na i pa mu sledita DJ in moja malenkost. Hahaha...razpad sistema, ti rečem. Poseben dan je bil tudi spanje v cerkvi, zelo veliki cerkvi z res zanimivimi duhovniki, ki so zelo radi kadili. Zdej veš kam gre med drugim denar, ki ga daš v mošnjiček.
Ponesreči smo se ga tisti dan nekateri napili in tako sem tudi ponesreči pred duhovnikom rekla fuck, ko nas je popisoval za prenočišče. Ker sem rekla fuck, sem še enkrat rekla fuck, ker me je Albi opozoril, da se saj dons tle vzdržimo te besede. Bolj ko sem se trudila, slabše mi je šlo, a jebiga, ne moraš biti v vsem najboljši. Duhovnik pa se je samo smejal.
Angus: "Tina, misliš, da so v kopalnici kamere?"
Albi: "Hahahaha....dobro vprašanje."
Tina: "Če vprašaš mene samo v moški kopalnici, pa prosim pazita, da vama ne pade milo na tla."
Pogovori začinjeni z dobrim smislom za humor, morš jih met rad. V tem sta bila zelo dobra in zato ju bom pogrešala. Z lahkoto bi bila moja PRIJATELJA, a žal živita daleč stran, v drugih državah. Upam, da ostanemo v stiku.
Drži se ljudi, ki so v dobrem odnosu, a nimajo popolnega odnosa s starši.
Znova se mi je potrdilo, da so ljudje najlepše darilo, ki ga človek lahko dobi v življenju. Zato danes mal jokam, ker sem se imela z njima prekleto dobro, a sem se morala, žal, posloviti.
Na Portugalski Poti sem imela srečo, da sem spoznala klapo sestavljeno s tremi Španci in eno Mehičanko. Portugalska Pot ima zelo malo kilometrov, v primerjavi z drugima dvema, zato se lahko greš tudi turista. Za njih je bila pot izziv in kvalitetno preživljanje prostega časa med seboj, saj se večina pozna od malih nog. Klapa z dobrim smislom za humor in dobrimi brbončicam. Le zakaj jim človek ne bi sledil. Sledim jim še danes na družbenih omrežjih, Alex in Gabi pa sta me pozimi celo prišla obiskat. Za Gabi je bil to poseben dopust, saj je drugič v lajfu videla sneg. Prihaja namreč iz Mehike. Če bo vse po sreči, jima na pomlad vrnem obisk.
Na Camino Frances sta mi od začetka poti delala družbo Tina in Henry. Če se ne bi imela dobro, ne bi bla sedaj že tretjič na tej jupijadi. Ni vedno vse za v javnost, zato bom tle zaključila.
Slovesi so najtežji, še posebej, če je medsebojna energija dobra.