Tako, kilometre zdej nabiram z nekimi simpatičnimi Italijani. Edino kar me pri njih moti je, da se zjutraj premikajo s hitrostjo mrtvega lazarja. Kot vsako jutro smo tudi to dvignili svoje riti iz pojstle, dali hiško na hrbet in se odpravili dogodivščinam naproti. Ja, tole se bere kar brzinsko, a pri Italijanih ta procedura traja s hitrostjo "greš lahko komot še na eno Zzz ZZZzz kitico."
Kakorkoli, s hojo smo zaradi sonca začeli čisto prepozno in posledično so se nam je čez par ur scvrli možgani. V mestu Castro-Urdiales skozi katerega smo šli tisti dan, smo si privoščili dve zasluženi pivi in potem proti prenočišču. Na tej poti je šel možgan svojo pot. Pri tem sta mu pomagali tisti dve pivi.
Ko smo prišli v neko vas, se je Massimo dal not, v igro in se delal kot da igra v nadaljevanki NCIS. Naslov dela: REŠEVANJE romarja Jakoba. HAHAHAHA. Jst sem bla Ziva z vodno pištolco, Simone je bil Sean s papučem v roki in Massimo Tony z Glock 40, se razume. Veliko vasi v Španiji izgleda, kot da smo ravnokar zumudili vojno. V glavnem smo izvajali prizore kako vstopiti v hišo, da poiščemo Jakoba in ga rešimo pred Španci, ki so ga ugrabili. Če nas je kdo videl si je z lahkoto rekel "CAMINO FUCKED U GOOD." Med tem reševanjem pa smo za nekaj časa izgubili Camilo, ki je odtavala neznano kam. Lej, človek težko sledi vsemu temu na poti.
Sej sem povedela, da je tu peklensko vroče in da ima koruza sredi polja žur, mi pa zastonj kokice. Možgan po 12 uri lahko samo moli, da ne bo šel preveč v centrifugo.
To pa še ni bilo dovolj. V kraju, kamor smo bili namenjeni, je bilo prenočišče začasno zaprto. Tako smo do naslednjega, ki je bil v bistvu kemp, morali hoditi še dodatnih 10 kilometrov na že narejenih 38. In ker mam ful sreče v lajfu je bil ta poln in bi morali narediti še ekstra tri. Seveda se mi je takrat snelo. K sreči je bil v tisti vasi bar, zato sem vse sterala v pičkumater in šla na pir. Ostali so se mi seveda pridružili. Ob pivu smo utrujeni in skurjeni iskali rešitev. Nobena pa ni bla primerna za telo. Nakar se Simone začne smejat in reče, da ima dobro idejo oz res dobro. Brez besed sva čakala, da izpljune in potem "FUCK, CALL THE POLICE." In potem midva enoglasno: "What?!"
Je rekel, da v njegovi knjigi piše, če v teh koncih ne najdemo nobenega prenočišča, naj pokličemo policijo.
Z Massimo sva se začela režat tej ideji, Simone pa tudi.
No, res pa je, da še nikoli nisem poklicala policije. Ja, vse je enkrat prvič.