Japonke so obvezna oprema na Caminu. Brez njih ne moreš pod tuš v skupnih prenočiščih. PREPROSTO, NE BOŠ ŠEL! To, da so lahko ljudje največje svinje na tem planetu, vemo. Zato sem en dan šla nazaj, saj je hrček ki poganja moj možgan očitno še spal. Morala sem prehoditi 3 kilometre v eno smer, ker sem v prenočišču pozabila japonke. Ja, lahko bi kupila nove, ampak ne. Bile so darilo in z mano so bile pod mnogimi tuši na Caminu, se pravi gre za …eno sentimentalno navezanost, za povrhu pa še za firmo Crocs. Ne ljubim natikačev, ker so, po mojem mnenju ogabnega videza, še posebej, če so roza barve. Ko vidim ljudi v tej obutvi sem kot bik v areni. Japonke pa so lepše za oči in moje so črne barve. Kar pa je najbolj pomembno, v njih stopala ne švicajo. Mogoče se zdi neumno, da sem šla nazaj, ker je bilo za mano in pred mano še ogromno kilometrov. Vedela sem, da me bodo še vedno čakale, saj si noben pohodnik ne želi naložiti še dodatnih dekagramov na hrbet. Tam so bile, kjer sem jih pustila.
Sentimentalna navezanost, zakaj pa ne!? Ja, kar sadomazohistka mi reč. Zakaj hudiča ne bi šel enkrat za spremembo tud mal nazaj, če ne gre več naprej. Tako del Poti lahko vidiš iz obeh strani.
Če misliš, da sem naredila neumnost, ti bom povedala zgodbo s prvega Camina, ko nama je s Tino od samega začetka Poti delal družbo Henry iz Estonije. Po 14. dneh smo se morali posloviti, saj sem imela prehudo bolečino zaradi natrganih vezi in tudi zdravnik v bolnišnici je postavil diagnozo: SEDI, LEZI, MIR DEJ! Zame največja kazen ever. A to sem itak vedela, še preden sta me prepričala za ta obisk sotrpina na Poti. Vse kar sem imela od obiska v bolnici, je visok račun za taksi. Tisti dan je bila namreč sobota in seveda, ker v Španiji igra drugačen ritem življenja, so javni prevozi slabši oz nikakvi. In tako sem plačala za 20 kilometrov prevoza s taksijem skoraj 100 »evrčkov.« Gorenjček v meni, ni lih skakal. Ni težko Gorenjčka iz mesta brcnit, »malo« težje pa je Gorenjčkovo miselnost premaknit. V glavnem, plačala sem račun za taksi, v vrednosti: .UKI SE V RT!!! Manj bi trpela, če bi lahko kot kripelj šla naprej na Pot, kot pa se sprijaznit z računom za ..king taksi!
No, ko me je taksi pripeljal do majhne vasice kamor sta bila namenjena tudi Tina in Henry je bila ura še zgodnja, saj sem vedela, da bosta v vas prispela do tretje ure popoldan. Ko sta prišla, sem bla jst že zelo židane volje.
Ker se po noči jutro pozna, sva se s Tino odločili, da tu ostaneva še en dan, da se noge saj malo sanirajo, Henry pa je želel iti naprej, saj je imel že rezervirano karto za let domov. Midve s Tino pač ne in imeli sva čas. Tako smo se naslednje jutro morali posloviti. Ni bilo lahko. Tako sva s Tino v baru poskušali utopiti žalost na luštne trenutke s fantom iz Estonije. Čez nekaj ur, v imenu Prešerna, zagledava v daljavi nekoga podobnega Henryu. Ne, ne, krivo je vino, da vidiva kar vidiva. Pa je le bil Henry in midve spet enoglasno: »WTF?!« Rekel je, da je bila pot brezvezna brez naju, zato se je vrnil. Tako je naredil dodatnih 20 kilometrov.
Njegov zapis na FB:
Kelnar: «Kam greš?«
H.: »Nazaj?«
K.: »Zakaj greš nazaj?«
H.: «Ker sem tam pozabil prijatelje.«
Tisti dan sem si rekla, da v zameno za to lepo gesto ne bom prehodila samo 25 kilometrov, ampak vsaj 30, ker je poba iz Estonije ravno zaključil vojaški rok. In izzive mamo radi, a ne? :D
Skupaj smo ostali do konca in imeli smo se upičkumaterzapopizditdojaja!!!!
Na Poti obstajajo še bolj nori ljudje. En dan sem spoznala človeka, ki se je naslednji dan vračal domov v Rim po zimske cunje, ker je zima za ovinkom in to ne za ta prvim. Ko sem ga vprašala, iz kje leti, me je čukasto pogledal. Rekel je da gre domov s peš hondo. Kdo je zdaj tle nor?!!