PRENOČIŠČA

Zakaj je Camino Frances tako priljubljen? Ker si ga lahko čez dan s hojo in vmesnimi počitki res vzameš na Yugo tempo. Ni hitenja, ni dirke, ne rabiš gledat na uro, ali imaš še dovolj časa, da ujameš prosto posteljo v naslednjem albergu. Tu je omrežje prenočišč za romanje čedalje gostejše. V vsaki vasi je bilo ob Poti vsaj eno prenočišče, tako da ti zjutraj ni bilo potrebno rezervirati prenočišča za naslednjo noč. Zato je bil tudi zame nekaj posebnega. Za ostale dva Camina tega ne morem reči. Dobesedno je šlo za dirko, ko si v trenutku rečeš »a si na glavo padu?« Kar se tega tiče, ne bom rekla, da je bilo lih zabavno, je bilo pa zato spanje v njih zelo svojevrstna izkušnja. Poleg prenočišč, ki jih upravljajo cerkvene ustanove, društva ali pa so v občinski lasti, je na voljo veliko zasebnih prenočiš. Ponudba sega od prostih prenočišč, ki ponujajo samo spanje in do tistih s kuhinjo, pralnim strojem, sušilnikom in internetom. Prenočišča z manjšo ponudbo, ki niso zasebna imajo boljšo energijo. Oskrbniki prenočišč so dostikrat nekdanji pohodniki, ki se trenutnim pohodnikom dosti bolj posvečajo, Pot imajo v srcu. Tako lahko poslušaš njihove zgodbe te odisejade. Ima svoj čar. Harmonija. Mnogo takih je na Francoski, medtem ko je na ostalih dveh prevladovalo veliko sodobnih prenočišč, ki izpolnjujejo vse želje glede nastanitve in opreme. Veliko tudi pove, koliko so tu s srcem, če te pustijo čakat, saj se vrata albergua po navadi odprejo med 13:00 – 15:00. Ti pa si zaradi hitenja lahko že ob enajstih pred vrati, ki so zaklenjena. Tako ti ne preostane drugega, kot da daš nahrbtnik v vrsto za vstop in se uležeš na tla, dokler se vrata ne odprejo. Ni jim mar za to, da si želiš počitek v postelji, dolg hladno-vroč tuš, hrano in spanje. Oskrbnik kot bivši pohodnik tega ne dopusti, saj še kako ve, koliko je pomemben kvaliteten počitek. Tudi pri cenah je velika razlika med njimi. Na Francoski poti so cene gibljejo med donativo in pet evrov, ostali dve pa med 10 in 15 ali več. Kar se pa pri 40 dni dopusta le pozna. Kjer rezervacija ni možna, velja, kdor prvi pride…V takem primeru skoraj bolje, da si sam, saj lažje prideš do postelje. Če so vsi zasedeni potem, greš naprej v naslednje mesto. Še 6 ali 10 kilometrov do naslednjega se ne sliši tako veliko, a na 30 podlage, je pesem drugačna. In še nekaj, veliko oskrbnikov na Portugalski in Severni poti ne ve kaj pomeni beseda donativo. Šest evrov, po njihovo. V pravih donativo prenočiščih skoraj vedno dobiš večerjo in zajtrk. Zjutraj pa ob odhodu pustiš v puščici kolikor želiš papirja ali pa tudi ne. A vedno pustiš. Spanje na pogradih. Kar se tiče plezanja sem osvojila stopnjo E. Tako pravi Google. Ne vem zakaj so moški tako radi spali spodaj. S Camillo sva se rade hecale in jim rekle »pičkice.« Plezanje po tem je res posebna umetnost in še mnogo jih ni pritrjenih v steno, da se ne bi rukale. Ko te to zbudi sredi noči, misliš da gre za potres, potem pa vidiš kako noge z zgornje postelje dol bingljajo pripravljene za na wc. V glavnem, ni miru. Če pa že je, pa je prevleka od jogija tako glasna, da bolje, da spiš kot kamen, saj se boš sicer zaradi vsakega obrata zbudil. Tuši so od »a lahko bruham« do »kontent muhera« zato si potem domačega toliko bolj vesel. Tuš doma postane čisto drugega pomena. Še en razlog zakaj grem na Camino, da take stvari potem bolj cenim in jih nimam čisto za samoumevne. Ne moreš nekaj pogrešat, če imaš skoz ob sebi. Kuhinja v prenočiščih je zelo dobrodošla, še posebej za tiste, ki radi kuhamo. Pot je speljana tako, da so vsa ta prenočišča ob Njej ali pa takoj za ovinkom. Ne moreš jih zgrešiti, saj se ti nastavljajo ob Poti. Najbolj mi bosta pri srcu ostali dve. Eno s 100 posteljami, ki se je nahajalo na Francoski in drugo z 69 na Severni. Razlika med njima je, da je 100 postelj v eni sami sobi, natrpani s pohodniki. Vse kar lahko rečeš, je »Komaj čakam, da začne špilat nočni orkester, ko bo ura odbila deset zvečer…« Niso me razočarali. Verjetno to doživiš samo enkrat v življenju. Hvaležna. Čepkov za ušesa nima smisla dat gor.